TEHNOLOŠKA NAVODILA ZA EKOLOŠKO PRIDELAVO

ZELENJADNIC

December, 2017
 1 Uvod
Ekološko kmetijstvo je način kmetovanja, ki temelji na ohranjanju ravnovesja med tlemi,
rastlinami, živalmi in človekom. Spodbuja in ohranja naravne procese, s pomočjo katerih
uravnava težave s škodljivimi organizmi. Agrotehnika sloni na razumevanju odnosov v naravi
in interakcijah, ki omogočajo nadzorovanje pridelave brez sintetičnih kemičnih sredstev.
Zaradi vse večje želje po dobičku je del kmetijstva krenil na pot, ki ne upošteva narave,
njenih zakonov ter tal in njihovih lastnosti. Za doseganje velikih pridelkov in dobičkov se
zelenjava v svetu prideluje v monokulturah z gensko spremenjenimi organizmi, velikimi
količinami sintetična gnojil, sredstev za varstvo rastlin, fosilnih goriv in vode. Pridelki so v
ponudbi po tako konkurenčnih cenah, da se lahko premeščajo na velike razdalje. Zardi
transporta se porabi še dodatna količina fosilnih goriv. Površine se obdeluje z zmogljivimi in
velikimi stroji, ki negativno vplivajo na tla. Poslovne odločitve v smeri zniževanja stroškov
pridelave in veliki pridelki imajo številne negativnih vplivih na okolje in življenje. Zaradi
hitre industrializacije kmetijstva je uničenih že veliko pridelovalnih površin ter številne
živalske in rastlinske vrste. Biotska pestrost se manjša. Odgovor na to, kako lahko kmetijstvo
prispeva k trajnosti, zmanjševanju negativnih vplivov na okolje, ohranjanju rodovitnosti
zemljišč, zmanjševanju vplivov na podnebne spremembe in pridelavi visokokakovostne
hrane daje ekološko kmetijstvo, ki zahteva natančno agrotehniko, tehnike za dolgoročno
povečevanje rodovitnosti tal, izbiranje primernih sortimentov in mnogo natančnega dela. V
ekološki pridelavi zelenjave sicer res pričakujemo večjo porabo dela, večje stroške gnojenja,
varstva rastlin in nekoliko manjši pridelek, obenem pa na podlagi analiz stroka ugotavlja, da
na mnogih manjših in srednje velikih kmetijah pridelava in trženje ekoloških pridelkov
zagotavlja večji prihodek. Ne smemo zanemariti dejstva, da so pri nakupovanju največkrat
izpostavljeni naslednji motivi za nakupovanje zelenjave: sveža, zdrava, kakovostna in okusna.
Čedalje večji je delež kupcev, ki so osveščeni in si želijo hranljive in s kemikalijami
neobremenjene hrane. Za Slovenijo so lahko ekološko pridelana zelenjava, lokalna
samooskrba in spremembe v prehrani prebivalcev konkurenčna prednost in prihodnost. V
prihodnosti nas poleg izpopolnjevanje agrotehnike čaka tudi delo na povezovanju in
dostopnosti ekološke hrane. Želimo si, da bi bil ta priročnik v pomoč vsem, ki želite
pridelovati zelenjavo po ekoloških načelih in pomemben motiv za preusmeritev v pridelavo
zelenjave za trg. Priročnik je zanimivo branje tudi potrošnikom, da se seznanijo z načeli
ekološke pridelave zelenjave in njenih večplastnih prednostih za okolje in vsa živa bitja.

2 Ekološka pridelava: cilji in načela

Osnovni cilji ekološke pridelave so pridelava hrane neobremenjene z ostanki nitratov,
sredstev za varstvo rastlin in težkih kovin, ohranjanje rodovitnosti tal in čistejše okolje. V
ekološkem kmetijstvu je agrotehnika usmerjena k ohranjanju rodovitnosti tal, ohranjanju
biodiverzitete v tleh in nad tlemi in v preventivne in nove, inovativne tehnike preprečevanja
nastanka škode zaradi škodljivih organizmov. Pomemben cilj ekološke pridelave zelenjave je
ohranitev biodiverzitete - genetske raznolikosti in pestrosti, tako predelovanih rastlin, kakor
rastlin v naravi, genetska pestrost živalskih vrst, ohranitev avtohtonih domačih sort in pasem.
S tem bodo doseženi še drugi pomembni cilji: prilagajanje na podnebne spremembe,
ohranitev krajine, večje število delovnih mest na podeželju ter ohranitev pestrega, zanimivega
in zdravega podeželja, ki omogoča ohranitev oziroma razvoj zelenega turizma in ekološke
ponudbe hrane v Sloveniji.

Poznamo več ekoloških pridelovalnih sistemov, a temeljna načela so vsem enaka:

1. Osnovno sredstvo za pridelavo hrane so tla. Nujno je, da tla obravnavamo kot živ
organizem, kot povezavo med mineralnimi delci, organsko snovjo in živim svetom.
Kmetijske rastline so le majhen del te povezave. Če sta agrotehnika in delo v
pridelavi zelenjave usmerjena v ohranjanje te povezanosti v tleh, potem je lahko
ekološka pridelava uspešna. Pravzaprav največji delež k uspešnosti ekološke pridelave
zelenjave prispevajo zdrava, živa in rodovitna tla.
2. Vrtnine s pridelkom iz tal odvzemajo hranila. Odvzeta hranila je nujno vračati v tla.
Vrtnine do dokaj veliki porabniki hranil, ki jih moramo v pridelovalni sistem vrniti,
saj ga drugače siromašimo. Gnojenje in ustrezna prehrana vrtnin sta zato pomembno
tudi v ekološki pridelavi. Hranila je potrebno vračati tako, da z njimi ne obremenjuje
okolja. Kar najbolj je potrebno izkoristiti vire, ki nam jih ponuja narava: v prvi vrsti
organska gnojila živalskega (gnoj) in rastlinskega (kompost, zeleni podor…) izvora iz
lastne kmetije. V ekološki kolobar zelenjave je potrebno smiselno vključevati
metuljnice, ki lahko izkoristijo atmosferski dušik in z njim obogatijo tla. V primeru
potrebe ali pomanjkanja hranil lahko vrtninam v ekološki pridelavi dodajamo tudi tista
mineralna gnojila, ki so dovoljena v ekološki pridelavi.
3. Zelo pomemben v ekološki pridelavi je izbor rastlin. Ohranjanje in izbor sort,
semenarjenje in žlahtnjenje imajo velik pomen za uspešno ekološko pridelavo vrtnin.
Kakovost in primerna višina pridelkov sta rezultat primernega izbora najustreznejših
sort, ki so se sposobne prilagoditi razmeram v ekološki pridelavi. V ekološki pridelavi
izbiramo predvsem odporne, robustne, trpežne in okusne sorte. Poudarek pri izboru
sorte je predvsem na odpornosti (bolezni, škodljivci) in prilagodljivosti na klimatske
razmere (nizke temperature, vročina, sušni stres). Visok pridelek je v ekološki
pridelavi drugotnega pomena. Moramo pa upoštevati ekonomiko pridelave in analizo
stroškov, saj cene tudi pri pridelavi ekološko pridelani zelenjavi nihajo. V ekološki
pridelave vrtnin v Sloveniji bi bilo potrebno več sodelovanja med žlahtnitelji in
ekološkimi pridelovalci. Kakovost, izgled in višina pridelka imajo v današnjem svetu
velik pomen na prihodek in na preživetje kmetij. V največji meri skušamo ohraniti in
predvsem izboljšati tradicionalne in avtohtone sorte. Ker se zaradi klimatskih
sprememb njihova odpornost spreminja, jih izboljšujmo in prilagajamo novim
razmeram. Potencial rastlin in narave je visok, samo izkoristiti ga ne znamo dovolj.
4. Kljub temu, da v ekološki pridelavi izbiramo odporne sorte, ki so zaradi značilnih
lastnostmi bolj ali manj tolerantne na okužbe in napade škodljivih organizmov, je v
tržni ekološki pridelavi potrebno izvajati tudi varstvo rastlin. V prvi vrsti so to
preventivni ukrepi kot so izbira ustrezne lege, zemljišča, načrtovanje ustreznega
kolobarja, ustrezne obdelave in priprave tal, ustrezen čas sajenja, gostota saditve,
izbira zdravega semenskega materiala, zastiranje tal, privabljanje in ohranjanje
koristnih organizmov (gliv, žuželk) v okolju, ustrezno gnojenje in namakanja. Šele ko
to ne zadošča več, uporabimo tudi pripravke, ki so dovoljeni v ekološki pridelavi, s
katerimi pa ravnamo pazljivo. Ob neprimerni, nepravilni in nestrokovni uporabi lahko
namreč tudi z njimi porušimo ravnovesje v okolju.
5. V ekološki pridelavi je poudarek na tradicionalnih znanjih in načinih pridelave ter
uporabi avtohtonih in udomačenih sort. S povečevanjem zanimanja pridelovalcev za
tržno pridelavo pa se v ekološko pridelavo uvajajo vedno nova znanja, postopki in
tehnologije. Seveda morajo vse nove tehnološke rešitve temeljiti na ohranjanju
kakovosti in rodovitnosti tal. Zaradi specializacije je na ekoloških kmetijah pogosto
vse manj živali oziroma se le te pasejo. Na teh kmetijah je potrebno poseči tudi po
organskih gnojilih s sosednjih ekoloških ali ekstenzivnih živinorejskih kmetij, oziroma
opraviti nakup dovoljenih ekoloških gnojil. Prav tako je smiselna uporabiti sredstva za
 krepitev energije in odpornosti rastlin dovoljenih v ekološki pridelavi zelenjave, ki jih
uporabljamo z razmislekom in kritično.

3 Kakšne so zahteve za ekološko pridelavo zelenjadnic

Ekološko pridelana zelenjava ni kar vsaka zelenjava, ki jo pridelamo na vrtu ali njivi brez
uporabe sredstev za varstvo rastlin in gnojena samo z organskimi gnojili. Ekološko pridelana
zelenjave je natančno določena shema kakovosti, ki je certificirana s strani kontrolne
organizacije.

Z znakom ekološko pridelana zelenjava, skupaj z oznakami, bio, eko, biološko, ekološko… se
lahko označujejo samo kmetijski pridelek, zelenjava (in izdelki iz zelenjave), katere pridelava
je tudi nadzirana, kontrolirana in jo spremlja certifikat. Pridelana pa mora biti v skladu z
nacionalno in EU zakonodajo: Najprej moramo torej izpolnjevati osnovne EU predpise:
Uredbo Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju
ekoloških proizvodov, Uredbo Komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5. septembra 2008 o
določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in
označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave, označevanja in nadzora in
Uredbo Komisije (ES) št. 1235/2008 z dne 8. decembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za
izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 v zvezi z ureditvami za uvoz ekoloških proizvodov
iz tretjih držav.

V Sloveniji imamo še dodatna pravila za ekološko pridelavo, ki jih določajo Zakon o

kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/2000, 16/2004, 45/2004-ZdZPKG, 20/2006, 51/2006-UPB1,
45/2008-ZKme-1 ); Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma
živil (Uradni list RS, št. 8/2014) in Karta neprimernih območij za ekološko čebelarjenje in
Uredba, o ukrepih v primeru nepravilnosti in kršitev v ekološkem kmetovanju (uradni list RS,
št. 96/2014), ki določa način ravnanja organizacij za kontrolo in certificiranje v ekološkem
kmetovanju pri ugotovljenih kršitvah in nepravilnostih ter sankcije za izvajalce v primeru
ugotovljenih nepravilnosti in kršitev.

Skladnost metod in postopkov ekološke pridelave in predelave zelenjave z veljavnimi

predpisi v Sloveniji preverjajo in potrjujejo 4 kontrolne organizacije (certifikacijski
organi). V kontrolo se je možno vključiti vključi do 31.12. za prihodnje leto. Običajno je
vključen v dvoletno prehodno obdobje preusmeritve v ekološko pridelavo.

1. Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (skrajšano ime: KON-CERT)

Vinarska u. 14
2000 MARIBOR
Šifra: SI-EKO-001
Tel.: 02 228 49 31/32/33
Faks: 02 251 94 82

2. Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru za tehnično preizkušanje in

analiziranje (skrajšano ime: IKC - Inštitut za kontrolo in certifikacijo UM);
Pivola 8
2311 HOČE
Šifra: SI-EKO-002
Tel.: 02 613 08 31, -32,
Faks: 02 613 08 33
3. Bureau Veritas d. o. o.
Linhartova 49a
1000 LJUBLJANA
Šifra: SI-EKO-003
Tel.: 01 475 76 61
Faks: 01 475 76 01

4. TÜV SÜD Sava

Stoženska ulica 2
1000 Ljubljana
Tel. + (0)1 300 61 30
Faks + (0)1 231 37 52
info(at)tuv-sud.si

Osnovne prepovedi v ekološki pridelavi zelenjave so:

- uporaba kemičnih, sintetičnih sredstev za varstvo rastlin,
- uporaba razkuženega semena,
- uporaba lahko topnih mineralnih gnojil,
- hidroponika z vsemi podvrstami (tudi akvaponika),
- uporaba gensko spremenjenih organizmov.

4 Oskrba in obdelava tal

Osnova ekološke rastlinske pridelave je skrb za rodovitna in živa tla. Tla so osnova, ki v
rastlinski pridelavi lahko zagotovi kakovosten in vsakoletni pridelek. Brez skrbi za tla
tudi vsi »pripomočki«, ki jih za ekološko kmetovanje ponuja industrija, ne bodo pomagali.
Osnove ohranjanja živih in rodovitnih tal so:
- strokovno utemeljeno gnojenje, ki v tla vrne hranila, ki jih bodo pridelovane vrste
zelenjave iz nje odvzele s pridelkom in z uporabljenimi gnojili ne bomo povzročili
prezaloženosti tal s posameznimi hranili,
- kolobar,
- ustrezna agrotehnika.

Zaradi zelo hitre rasti, kratke rastne dobe nekaterih vrst vrtnin in specifičnih pogojev
pridelave so v ekološki pridelavi vrtnin tla in v njih dostopna hranila še posebej bistvena.

Za ustrezno ravnanje s tlemi, jih moramo dobro poznati. Od lastnosti tal je odvisno naše
ravnanje z njimi. V ekološkem kmetijstvu, kjer ni hitrih rešitev, s katerimi bi lahko popravljali
napake pri gnojenju, je dobro poznavanje teksture, strukture, biološke aktivnosti v tleh in
vsebnosti hranilnih snovi, nujno. Hranila vedno dodajamo na daljši rok in za zeleni podor
uporabljamo različne rastline glede na kolobar. Nekatere lastnosti tal lahko prepoznamo z
opazovanjem, za določitev drugih so potrebne razne analize. Na videz lahko ocenimo, ali so
tla težka, lahka, peščena ali glinasta. Vizualno lahko delno ocenimo tudi življenje v tleh oz.
biološko aktivnost tal.

Lahka, peščena tla

Za peščena tla je značilno, da se hitro ogrejejo, pa tudi hitro osušijo. Idealna so za zgodnje
spomladanske setve. V peščenih tleh lahko gojimo tudi nežnejše vrtnine, kot so solata
berivka, rukola, sladki komarček. Posebej primerna so za vrtnine, ki se sejejo direktno.
Ekološkim vrtnarjem običajno svetujemo, da čim več vrtnin pridelajo iz sadik, saj je s
saditvijo vitalne sadike veliko lažje obvladamo plevele. Vrtnine na peščenih tleh veliko hitreje
trpijo sušo, saj peščena tla niso sposobna zadrževati veliko vlage. Potrebno je dnevno
namakanje z manjšimi odmerki vode.
Poleti imamo lahko težave s setvami, saj so lahka tla tako vroča, da je kaljivost semena nižja.
Ker se hitro ogrejejo, lahko spomladi na njih hitreje pričnemo pridelavo, prav tako tudi po
močnejših nalivih in deževju, ker se peščena tla hitro osušijo. Ne zadržujejo hranil, zato je
redno dodajanje organske snovi, ne samo hlevskega gnoja, ampak tudi uporaba rastlin za
zeleni podor ter zalivanje s prevrelkami tudi preko poletja, nujno. Peščena tla moramo
obilneje gnojiti z organskimi gnojili, ki vsebujejo veliko vlaknin (rastlinski ostanki), saj je
organska snov v njih tista, ki bo zadrževala več vlage, nanjo se bodo tudi vezala hranila.
Peščena tla, v katerih se običajno najdejo še drobni delci melja, se hitreje zbijajo in jih je
potrebno zelo pogosto rahljati in okopavati, zato priporočamo na takih tleh več okopavanja,
rahljanja in česanja.
Peščena tla prepoznamo tako, da vzamemo v roko vlažno, a ne mokro kepo prsti. Iz nje
poskusimo narediti kepo. Če to ni mogoče, so naša tla peščena. Če poskusimo narediti
svaljek, pa ta poka, razpada, vendar se sveti, imamo v taki zemlji še meljaste delce. Če v
okolici, na travnikih in njivah uspevajo ivanjščica, smolnica, mak in pelin, potem smo lahko
popolnoma prepričani.
Peščena tla je bolje obdelovati spomladi kakor v jeseni. Čez zimo in tudi poleti, kadar je le
mogoče, sejemo rastline za zeleni podor oziroma jih smiselno vključimo v petletni kolobar.
Tako jih bomo v nekaj letih spremenili v najboljša tla za gojenje vrtnin.
Vendar je potrebno vedeti, da je pridelovanje vrtnin brez namakalnega sistema v takih tleh
zelo težko, praktično nemogoče.

Težka, glinasta tla

Če tako zemljo vzamemo v roke, v pesti ostane trdna kepa in poleti se ubadamo s težkimi
grudami, ki nočejo razpasti.
Če jih zvijemo v svaljek in je le ta elastičen, imamo opravka z glinastimi delci, če pa poka, z
meljastimi delci. V takih tleh se hranila zelo dobro vežejo, vendar so pogosto trdno vezana na
talne delce in nedostopna rastlinam. Zato je potrebno z organskimi gnojili biti še bolj
previden, natančen, gnojiti pa jih je potrebno nekoliko manj, kakor peščena tla.
Če obdelujemo njive z oranjem, jih preorjemo v jeseni, pri tem dodamo v tla gnojilo , ki ga
rastline zahtevajo oziroma prenašajo. Zemljišča, kjer boste pridelovali zgodnje vrtnine, je
potrebno pripraviti že v jeseni, saj spomladanska zgodnja priprava pogosto sploh ni možna.
Zaradi vremenskih razmer v Sloveniji so spomladi tla pogosto razmočena in je časovno okno,
ko je obdelava tal primerna, zelo kratko. Po zaoravanju rastlin za zeleni podor je smiselno
vsaj 14 dni počakati, preden zemljo pripravimo in časovno uskladiti agrotehniko z
vremenskimi razmerami je pogosto nemogoče. Zato je potrebno zemljo za zelo zgodnje
posevke (solata, česen, čebula…) pripraviti že v jeseni in spomladi delo samo dokončati.
Vendar je v jesenskem času priporočena zgodnja jesenska obdelava, ki jo zemljišče in
mikroorganizmi lažje prenašajo.
Na zemljišča, kjer boste pridelovali pozne vrtnine, pa je zelo priporočljivo posejati rastline, ki
bodo zemljišča prekrila tudi čez zimo.
Spomladi je potrebno za pripravo njive za setev ali presajanje počakati, da so vremenske
razmere ustrezne. Obdelava mokrih tal lahko popolnoma poruši strukturo talnih delcev. Ko se
taka tla osušijo, se spremenijo v beton. V takih razmerah se korenine rastlin zadušijo.
Propadejo tudi številni mikroorganizmi, saj ne morejo uspevati v razmerah brez kisika. Dobro
pa uspevajo tisti, ki povzročajo gnitje. Težave s propadanjem rastlin so lahko velike v
poletjih, ko se vremenske razmere ves čas spreminjajo.
Zato je spomladi včasih le kratek čas, celo dan ali dva, ko je priprava zemljišča možna.
Presuha tla so pretrda, premokrih pa v nobenem primeru ne smemo obdelovati.
Tudi težka tla lahko spremenimo v rodovitnejša samo z gnojenjem z organsko snovjo in
setvijo rastlin za zeleni podor in sicer tistih, z močnimi koreninami. To so bela gorjušica in
oljna redkev, ogrščica, pa tudi črna detelja in lucerna. V kolobar bi bilo na takih zemljiščih
nujno vključiti metuljnice za daljše časovno obdobje (več kot eno leto) in meliorativne
rastline: belo gorjušico ali oljno in meliorativno redkev.
Zelo priporočljivo je tudi zastiranje tal. Pri tem dajemo na manjših površinah prednost
naravnim zastirkam – seno, slama, zelene pokošene rastline, ovčja volna, naravni filc, na
večjih površinah je smiselna tudi uporaba folije, med posameznimi gredami pa naravne
zastirke.

Ilovnata tla
Takšna tla so za pridelavo zelenjave idealna, posebej če vsebujejo še nekaj peska.
Prepoznamo jih tako, da v pesti razpadejo v drobne, majhne grudice, ki se včasih še držijo
skupaj, a se ne lepijo.
Takih tal ne izboljšujemo, samo vzdrževati je potrebno njihovo kvaliteto in paziti, da z
nestrokovnim gnojenjem, nepravilno agrotehniko in slabim kolobarjem kvalitetne zemlje ne
uničimo.
Gnojenje z organskimi gnojili naj bo prilagojeno vrtninam v kolobarju, saj je potrebno raven
humusa v tleh samo vzdrževati. Kljub temu je zelo priporočljivo zastiranje tal poleti in
poskrbeti, da so tla pokrita z zelenjem vsaj pozimi. Za ohranjanje rodovitnosti tal je
priporočeno dajati prednost uporabi komposta pred hlevskim gnojem.

5 Kolobar
Dovolj širok in pester kolobar je osnova ekološke pridelave vrtnin. V ekološki pridelavi je
specializacija na samo eno skupino vrtnin ali nekaj vrtnin neprimerna. Kolobar je osnova za
zdrava in rodovitna tla, obenem nam pomaga, da lahko z naravnimi postopki kontroliramo
razvoj bolezni in škodljivcev. Kolobarjenje je poleg strokovnega, rastlinam prilagojenega
gnojenja osnovni ukrep, s katerim varujemo in tudi izboljšujemo kvaliteto zemlje.
Kolobar sam v zelenjadarstvu ni tako težko vzpostaviti, saj imamo na razpolago veliko število
rastlin. Vendar moramo v ekološki kolobar obvezno vključiti stročnice oziroma metuljnice.
Med zelenjadnicami izbiramo lahko med fižolom, grahom, bobom, čičeriko, lečo, dolgo vigno
in sojo. Seveda pa lahko v kolobar ustrezno vključimo tudi detelje, volčji bob (lupino) ali
grašico. Če jih kombiniramo s setvijo prezimnih sort radiča (Verona, Treviški, Tržalki
solatnik…), potem imamo tako pridelek, obenem pa nam stročnice prinesejo številne koristi
za naša tla.

Ugoden vpliv kolobarja na pridelek in rodovitnost tal

Poglaviten razlog za kolobarjenje je naravna lastnost, na katero najpogosteje v sedanjem
načinu kmetovanja pozabljamo. Kolobar namreč ni »izum« človeka, ampak je posledica,
sestavni del naravne evolucije rastlinstva. Je namreč obramba narave pred nastankom
monokultur, velikih površin istih rastlin. V monokulturi so seveda pogoji za razvoj
specializiranih bolezni in škodljivcev odlični. Kolobariti je torej potrebno zaradi ustvarjanja
ravnotežja v pridelovalnem prostoru, ki preprečevanje okužb z glivičnimi in drugimi
boleznimi in seveda zmanjšuje možnost prerazmnožitve specifičnih škodljivcev, ki
povzročajo škodo.
Rastline v tleh za sabo puščajo številne kemične spojine, ki jih njihovi potomci in rastline iz
iste botanične družine ne prenašajo dobro. Na tak način je narava preprečila razvoj rastlinskih
sestojev z eno samo botanično vrsto (monokultura). Te snovi so deloma izločki korenin,
deloma pa tudi ostanki razpadanja posameznih rastlin. Vse to v naslednjem letu lahko pri
pridelovanju vseh rastlin iz iste botanične družine zavira vznik, rast in razvoj, sprejem hranil v
rastline, zaradi vsega tega pa so seveda rastline tudi bolj dovzetne za okužbe gliv in drugih
patogenov, kakor tudi napade škodljivcev. Nekoč smo ta pojav imenovali z lepim slovenskim
izrazom utrujenost tal. Ta pojav je zelo izrazit pri lobodovkah (špinača, rdeča pesa, blitva,
krmna pesa), metuljnicah in križnicah, malo ali skoraj nič pri solati in razhudnikih, pri vseh
ostalih vrtninah ga je pri oblikovanju kolobarja potrebno upoštevati. To seveda ne pomeni, da
lahko razhudnike in solato več let sadimo na isto mesto, saj pojav utrujenosti tal seveda ni
edini razlog za kolobarjenje. Pri razhudnikih ima enoličen kolobar velik vpliv na večje
pojavljanje bolezni, pa tudi škodljivcev, pri solati pa na težave s talnimi glivičnimi in
bakterijskimi obolenji.
Biološki razlogi za pester kolobar so tudi enakomerna poraba in izraba hranil, saj imajo
nekatere rastline globoke korenine, ki črpajo hranila iz globljih plasti tal , druge pa plitve
korenine, ki ne segajo v globino. Če bi več let zapored pridelovali samo rastline s plitvimi
koreninami (solata, čebula, česen, nizek fižol, grah, redkev, redkvica, motovilec…), bi se v
podtalnico izpralo veliko neporabljenih hranil.
Neugoden kolobar je lahko tudi vzrok večje zapleveljenosti njiv. Pri vrtninah je kar nekaj
takih, ki tla v celotni vegetaciji slabo prekrivajo. Ti posevki se običajno veliko bolj
zaplevelijo. Proti koncu rastne dobe je ročno odstranjevanje plevela običajno nesmiselno, zato
se v takih posevkih ustvari velika zaloga semena. Po drugi strani pa nekatere vrtnine
zahtevajo večkratno obdelavo, okopavanje, rahljanje tal, s tem pa zmanjšamo zalogo
plevelnega semena v tleh. Nekatere rastline delujejo celo negativno na rast in razvoj plevelov
(sončnice, ajda). Z njimi kot naknadnim posevkom ali posevkom za zeleni podor (gnojenje) v
kolobarju, si lahko pomagamo pri zmanjšanju zaloge semena plevelov v tleh. Paziti moramo
na določene plevele, ki nam lahko predstavljajo težavo pri samem kolobarjenju, saj so lahko
sorodniki naših kolobarnih členov in je potem včasih potrebno kolobar prilagoditi.

Ustrezen kolobar vzdržuje ugodno strukturo tal. Nekatere rastline z globokimi koreninami ali
zahtevami po rahljanju, okopavanju, druge z veliko rastlinske mase, ki jo še po spravilu
pridelka puščamo na njivi, vzdržujejo rahla tla in prispevajo k pozitivni bilanci humusa v tleh.

Globina korenin nekaterih vrtnin

Plitke korenine Srednje globoke korenine Globoke korenine
Zelena Korenje Rdeča pesa
Solata Krompir Repa
Por Bučke Redkev
Čebula Korenje Zelje
Grah Brokoli Peteršilj
Špinača Brstični ohrovt

Pravila kolobarja
Pogosto se pojavljajo zahteve po tem, da bi se s strani svetovalne službe pripravili obrazci,
pravila za sestavo ustreznega kolobarja. To je seveda neizvedljivo, saj je sestava kolobarja
odvisna od potreb posamezne kmetije ter ustreznosti in razdrobljenosti pridelovalnih površin
in rastlin, ki se pridelujejo. Osnovno pravilo kolobarja je, da na isto mesto sejemo in sadimo,
rastline iz iste botanične družine v največjem možnem časovnem presledku. Zaželen je vsaj
triletni presledek za vse zelenjadnice. Nekatere botanične družine zahtevajo daljši presledek,
druge pa lahko pridelujemo tudi v dvoletnem razmiku ali celo leto ali dve zaporedoma, pa
kasneje naredimo daljši razmik. (Glej Preglednico 1)
Koliko let naj mine med sajenji zelenjadnice ali zelišča iz iste botanične družine, različni viri
navajajo različno. Odvisen je tudi od samega zemljišča, od uporabe gnojil (hlevski gnoj deluje
deloma tudi razkuževalno), količine humusa v tleh (le ta ob mineralizaciji, razpadanju tudi
deluje razkuževalno), od rastlin, ki jih sejemo za zeleni podor ali zeleno odejo. Najmanjše
predpisane razmike najdemo v Tehnoloških navodili za integrirano pridelavo zelenjave,
vendar so ti za dolgotrajno pridelavo prekratki. V spodnji preglednici navajamo priporočene
presledke med setvijo oziroma sajenjem posameznih zelenjadnic iz iste družine. Naedeni so
tudi priporočeni predposevki.

Preglednica 1: Priporočeni presledki med sajenji posameznih zelenjadnic v kolobarju

Botanična družina vrtnine Priporočeni presledek Priporočeni predposevki

Metuljnice fižol, grah, bob, leča, vsaj 5-6 let Paradižnik, paprika,
(Fabaceae) čičerika, dolga vigna, soja. ob pojavu bolezni kapusnice, kobulnice,
Med rastlinami za zeleni (žilavka kapusnic, čebulnice
podor oz. druge ozelenitve pa golšavost kapusnic) 6
so še: enoletne in večletne let
detelje, inkarnatka, nokota, dodatno priporočil: v
lucerna, volčji bob, grahor, ožjem kolobarju
grašica itd. svetujem mulčenje
ostankov po spravilu,
po dveh tednih pa
globoko zaoravanje
ostankov v tla.
Križnice Kapusnice: zelje, rdeče zelje, vsaj 4 leta Stročnice, žita, zgodnji
(Brassicaceae) cvetača, ohrovt (brstični, krompir
glavati, listnati), kolerabica,
brokoli, kitajski kapus,
krmni ohrovt; Korenovke oz.
gomoljnice: redkev,
redkvica, repa, podzemna
koleraba, hren; Solatnice:
vrtna kreša, rukola; Rastline
za zeleni podor oz. druge
ozelenitve: prezimna
ogrščica (oljna, krmna,..)
bela gorjušica, oljna redkev,
meliorativna redkev
Razhudnikovke Paradižnik, paprika, jajčevec vsaj 2 leti Stročnice, kobulnice,
(Solanaceae) in krompir (opomba: DTM
topinambur in sladki krompir
ali batata nista v tej botanični
družini)
Kobulnice Korenček, peteršilj, zelena 3-5 let (lahko občasno 2 Stročnice, kapusnice,
(gomoljna, listna, belušna), leti z obveznim žita, solata, zgodnji
pastinak, sladki komarček in prezimnim posevkom za krompir (samo za sladki
zelišča: koper, koprc, zeleni podor ali komarček)
komarček, kumina, janež, uporabo)
luštrek, koriander
Lobodovke Blitva ali mangold ,špinača, vsaj 4 leta Plodovke, kapusnice,
(špinačnice), in rdeča pesa, krmna pesa, stročnice
(Chenopodiaceae) sladkorna pesa, kvinoja,
francoska (rdeča) špinača.
(POZOR novozelandska
špinača, jagodna špinača
niso del te družine)
Košarice Solata, radič, endivija, vsaj 2 leti: solata, radič Kapusnice, krompir,
(Compositae) artičoka, kardij, črni koren, endivija najmanj 3 leta paradižnik, paprika,
regrat, topinambur, zelišča: stročnice
pehtran, kamilica
Bučnice Kumare, bučke, buče, 3-4 leta Stročnice, por, detelje,
(Cucurbitaceae) lubenice, melone, čajota DTM, žita, kapusnice

Lilijevke Čebula, česen, šalotka, por, vsaj 4 leta (šparglji 5 Žita, lucerna, solata,
(čebulnice, zimski (stoletni) luk, let) bolje: 5-7 let križnice, stročnice, (za
lukovke) šparglji, zelišča: kitajski por še: endivija, jagode,
(Liliaceae) drobnjak, drobnjak motovilec, črni koren,
špinača)

Špajkovke Motovilec, baldrijan vsaj 3 leta Čebulnice in korenovke

(Valerianaceae)
Trave Sladka koruza, trava, žita vsaj 2 leti Korenovke, bučnice,
krompir
Azoaceje Novozelandska špinača vsaj 3 leta Ni znano
(Aizoaceae)
Dresnovke Rabarbara vsaj 5 let Ni znano
(Poligonaceae)
Slakovke Sladki krompir (batata) vsaj 4 leta Žita, stročnice in
(Convolvulaceae) metuljnice, razhudniki

Nujno je stalno prilagajanje kolobarja pridelovalni usmeritvi kmetije v smeri večje pestrosti in
prilagajanja razmeram na trgu. V zelenjavnem kolobarju je smiselno povečati delež strnin saj
omogočajo prilagoditev zemljišča podnebnim spremembam in zmanjšujejo možnost erozije.
Dober zelenjadarski kolobar smiselno vključuje tudi metuljnice, ki so sposobne fiksacije
dušika in ki kot podor prispevajo k povečanju deleža organske snovi v tleh. Nove pridelovane
vrste prispevajo k povečanju koristnih organizmov v tleh, ki konkurirajo škodljivim
organizmom. Dejstvo je, da nove oziroma inovativne izvedbe kolobarjev, prilagojene
posamezni situaciji na kmetiji, prispevajo k izgradnji živih tal in trajnostni konkurenčnosti
pridelave ekološke zelenjave s ciljem stalnosti prihodka, vzdrževanja pridelanih količin in
kakovosti pridelane ekološke zelenjave.

6 Seme in sadike
Seme je začetek, temelj zdrave, ekološke pridelave vrtnin. V ekološki pridelavi vrtnin je
obvezna uporaba ekološko pridelanega semena oz. sadik. Na slovenskem trgu je ponudba
ustreznega semena oz. sadik vedno večja. Podatki o tem, kje lahko nabavimo takšna semena
in/ali sadike, so objavljeni na spletni strani MKGP, na kateri so našteti vsi ponudniki takšnega
materiala. Podatkovna zbirka je dostopna na spodnjem spletnem naslovu:
http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/ekolosko_kmetovanje/podatkovna_z
birka_ekoloskega_semena_semenskega_krompirja_in_vegetativnega_razmnozevalnega_mate
riala/
Če v Sloveniji semena ali sadik ustrezne sorte ali vrste ni razpolago, se lahko s posebnim
dovoljenjem kontrolne organizacije uporabi tudi neekološko (konvencionalno pridelano, a
nerazkuženo) seme. Za to dovoljenje je potrebno zaprositi pred setvijo semen. (24.člen
Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, Ur.l.RS 8/14)
V praksi je priporočljivo takšno dovoljenje za setev neekološkega semena pridobiti celo
preden seme kupimo, ker se lahko zgodi, da ga ponujajo pri kakšnem drugem ponudniku
(trgovcu), ki nam lokalno ni blizu in je s svojo ponudbo vpisan tudi v zgoraj navedeno
podatkovno zbirko semen na MKGP.

Pridelava semena v rastlinjaku (foto: Ana Ogorelec)

Pridelava semena čebule, opraševanje s čmrlji (foto: Ana Ogorelec)

Pri izbiri sort je pomembnejša odpornost posameznih sort in hibridov na bolezni in škodljivce
kot visoka rodnost. Zaželene so avtohtone slovenske sorte vrtnin, vendar je vse prepuščeno
izbiri pridelovalca, ki izbor sort prilagaja povpraševanju. Priporočljivo je kupiti in uporabljati
čim več certificiranega semena preverjenih semenarskih hiš. S semenom je namreč možen
prenos večine najpomembnejših glivičnih, pa tudi nekaterih bakterijskih in virusnih obolenj
vrtnin.
Zdravo in kakovostno seme je za rodovitnimi tlemi naslednji temelj uspešne ekološke
pridelave.
Pomemben preventivni ukrep za varstvo rastlin je sajenje sadik prostih bolezni in škodljivcev
(foto: Iris Škerbot)

7 Gnojenje v ekološki pridelavi

Tudi v ekološki pridelavi moramo vedeti, s koliko hranili v tleh razpolagamo, da bomo vedeli,
kako in koliko gnojiti. Koliko hranil je v tleh, nam lahko pove samo kemična analiza tal. Po
spravilu pridelka, običajno jeseni, je pravi čas, da naredimo analizo tal na organsko snov, pH,
makroelementa fosfor in kalij. Redkeje priporočamo analizo magnezija.
Analiza tal v ekološki pridelavi ni obveza na kmetijah, ki uporabljajo samo na lastni kmetiji
nastala organska gnojila. S strokovnega stališča pa menimo, da je analiza tal za pravilno
gnojenje nujna. Analiza je obvezna za kmetije, ki uporabljajo mineralna gnojila in dokupljena
organska gnojila, saj morajo nujnost dokupa dokazati.

Analiza tal
Pravilno odvzet vzorec tal je pogoj za uporaben in pravilen analizni izvid. Vzorec je potrebno
vzeti enakomerno po celotni površini zemljišča in do prave globine. Na njivi jemljemo vzorec
do globine temeljne obdelave. Najbolj pravilen je odvzem vzorca s sondami, ki si jih lahko
sposodimo v laboratorijih za analizo tal. Lahko uporabimo tudi lopato za prekopavanje.
Najbolj primerna je štirikotna, s katero vzamemo vzorec enakomerno v globino zemljišča. S
trikotno lopato namreč vzamemo večji del tik pod vrhom, v globini pa le manjši del, kar spet
lahko pomeni napačen rezultat založenosti tal s hranili. Najprej z lopato naredimo luknjo, nato
pa po ravnem robu le te odrežemo približno centimeter debel kos zemlje, ki ga damo v vedro
ali drugo posodo. Na njivi z lopato ali sondo vzamemo vsaj 15, na večji pa 20 takih
podvzorčkov. Izogibamo se robovom njive (1 m). Zemljo v vedru nato zdrobimo in zelo
dobro pomešamo. Za analizni laboratorij pripravimo vzorec teže približno 1 kg, ki ga damo v
vrečko in jo opremimo s svojimi podatki in podatki o vzorcu. Natančnejša navodila za
pravilen odvzem vzorca tal in potrebne podatke so dosegljivi tudi na spletni strani:
http://www.kis.si/f/docs/Tla/Postopek_odvzema_vzorca_tal.pdf
Globina odvzema na njivah je okrog 15 do 20 cm (na ornih površinah do globine ornice).
Analizo tal naredijo v mnogih laboratorijih (tudi pri nekaterih Kmetijsko gozdarskih zavodih),
lahko jo nesete na svetovalno službo v vaši bližini, kjer vam bodo pri oddaji vzorca tal lahko
pomagali. Analize tal delajo tudi v nekaterih drugih pooblaščenih laboratorijih. Za pridelavo
vrtnin v ekološkem kmetijstvu in strokoven gnojilni nasvet je zelo pomembno tudi
poznavanje vsebnosti organske snovi v tleh, kar pa ne sodi v osnovno analizo tal. Zato ob
oddaji vzorca zaprosite še za analizo vsebnosti organske snovi oz. humusa v tleh.

Omenimo še, da izraz humus ne pomeni istega, kakor organska snov. Humus pomeni
preperelo organsko snov, ki predstavlja zalogo hranil in ima vlogo zadrževanje vode,
zračenja…, organska snov pa je seveda vse, kar je organskega v tleh, tudi odmrli deli rastlin,
živali…
Poleg pravilnega načina odvzema vzorca je pomembno tudi, da vzorec jemljemo, ko zemlja
počiva, ko v njej ni več aktivnosti mikroorganizmov. Poletni rezultati so pogosto precej
drugačni od zimskih. Seveda jemljemo vzorec zemlje pred gnojenjem ali meliorativnim
apnenjem.
Smiselno je, da se z redno analizo nadzira pravilnost gnojenja, zato se jemljejo vzorci vedno v
istem času in po pridelovanje iste kulture vsakih 5 let.
Rezultat analize potrebuje razlago. Nekateri laboratoriji pomagajo tako, da rezultate označijo
s črkami. Tako si je lažje predstavljati, kako so tla založena s posameznimi hranili. Seveda pa
je potem potrebno še vedeti, kako se posamezna hranila v tleh obnašajo in kako vplivajo na
rastline. Za rastline je slabše in imajo več težav, če je vsebnost hranil previsoka. V tem
primeru prihaja do neravnovesja v prehrani rastlin, posledično pa običajno do številnih
fiziološki motenj. Zaradi teh so rastline bolj občutljive na bolezni, pa tudi škodljivci jih imajo
raje in povzročajo več škode.
Založenost tal s posameznimi hranili se označuje s črkami od A do E. Pri tem črka C pomeni
optimalno založenost tal s hranili. V tem primeru gnojimo rastlini toliko, kolikor porabi. Pri
založenosti A ali B je hranil v tleh premalo in je potrebno poleg količine hranila, ki ga
potrebuje za rast rastlina, dodati še ustrezen dodatek, da bomo sčasoma (v več letih) dosegli
optimalno založenost tal s tem hranilom (C-stopnja založenosti). Običajno je v tleh premalo
kalija, ta je v gnojilih označen s črko K oziroma K2O. Če je založenost s posameznim
hranilom označena z D ali E, potem je hranila preveč. Ob založenosti E (ekstremna
založenost) vsaj leto ali dve ne gnojimo, v nadaljevanju pa nekaj let uporabimo polovico manj
gnojil, kot smo jih uporabljali doslej oziroma kot jih rastlina odvzame iz tal. Gnojimo samo
najbolj požrešnim vrtninam. Tudi ob založenosti D občutno zmanjšamo količino
uporabljenega gnojila (za polovico). Če je v presežku samo eno hranilo, potem je potrebno
drugega vendarle dodajati, poiskati pa je potrebno v ekološkem kmetijstvu dovoljena gnojila.
Na srečo je teh v Sloveniji vedno več.
Če na analiznem izvidu vsebnost posameznih hranil ni označena s črko, so nam v pomoč
spodnje preglednice:

Preglednica 2: Mejne vrednosti za fosfor po Al-metodi analize tal

mg P2O5/100 g tal Oznaka opomba
založenosti
0-6 A zelo slaba založenost
6 -11 B slaba založenost
12 – 25 C primerna založenost
26 – 40 D Čezmerna založenost
Nad 40 E ekstremna založenost
Preglednica 3: Mejne vrednosti za kalij po Al-metodi analize tal
mg K2O/100 g tal Oznaka opomba
Lahka tla Srednje težka tla Težka tla založenosti
0-8 0 – 12 0 -14 A zelo slaba založenost
9 -15 13 – 19 15 – 22 B slaba založenost
16 – 25 20 – 30 23 – 33 C primerna založenost
26 – 35 31 – 40 34 – 45 D Čezmerna založenost
Nad 35 Nad 40 Nad 46 E ekstremna založenost

Iz zgornjih preglednic je razvidno, da je za določitev optimalne založenosti pomembno vedeti

kakšna tla imamo oziroma kakšna je tekstura analiziranih tal.

Organska snov (humus) v tleh

Vsebnost humusa v tleh je izredno pomembna, saj brez nje v tleh ni življenja. Enako, kakor
pri vsebnosti hranil v tleh pa je preveč organske snovi v tleh lahko vzrok težav, predvsem
gnitja rastlin. Zemlja, idealna za pridelavo vrtnin, naj bi vsebovala od 4 – 8 % organske snovi.
Če analiza tal pokaže več kot 9 %, potem je nujno potrebno občutno znižati uporabo
organskih gnojil. V ekološkem kmetijstvu sicer ne bi smelo primanjkovati humusa, če pa bi
analiza le pokazala manj kot 3% humusa (ali organske snovi, je potrebno načrtovat ukrepe za
dolgoročen dvig organske snovi v tleh.. V primeru pomanjkanja najprej priporočamo
povečanje setve rastlin za zeleni podor in ali vključevanje organskih zastirk, ki jih po končani
pridelavi vrtnin zadelamo v tla. Druga možnost pa je smiselno vključevanje oziroma
povečanje količin preperelih organskih gnojil in kompostov v kolobar vrtninam, ki direktno
gnojenje z organskimi gnojili prenesejo.

pH tal
Je del osnovne analize tal. Marsikdo podcenjuje pomen kislosti oz. bazičnosti tal. Korenine
rastlin namreč ustrezno, harmonično sprejemajo hranila samo pri ustreznem pH tal. Pri
vrednosti pH nad 7 so nekatera hranila (po večini mikro hranila bor, klor, baker, železo,
mangan, cink, molibden in nikelj) rastlinam zelo težko dostopna. Čeprav nam analiza tal kaže,
da jih je v tleh dovolj, jih rastline ne morejo sprejemati. Podobno velja za dostopnost hranil
pri nizkih vrednostih pH, kjer pa je bolj moten sprejem makro hranil (ogljik, vodik, kisik,
dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij, žveplo).
Reakcija tal (pH) vpliva tudi na mikrofloro in nastanek humusa v tleh.
Optimalno območje pH je odvisno od teksture tal in od vsebnosti humusa. Čim lažja so tla in
čim več humusa vsebujejo, tem nižja je optimalna pH vrednost.
Potrebno je vedeti, da s pridelkom vrtnin pogosto odnašamo iz tal več bazičnih ionov, kot sta
kalcij in magnezij. Zemljo dodatno zakisa tudi kisel dež. Vendar pri dolgoletni uporabi
hlevskega gnoja in komposta (kot osnovnih gnojil) postane pH tal pogosto bolj bazičen. Zato
priporočamo redno spremljanje pH tal (na 5 let).

Preglednica 4: Vrednosti pH v povezavi s kislostjo ali bazičnostjo tal

Alkalna (bazična) tla >7,2
Nevtralna tla 6,8 -7,2
Zmerno kisla tla 5,6 – 6,7
Kisla tla 4,5 – 5,5
Močno kisla tla <4,5

Z apnjenjem izboljšujemo prekisla tla, oziroma dvigujemo pH tal. V primeru potreb po

apnenju priporočamo uporabo vodotopnih naravnih apnencev (CaCO3), ki so dovoljeni v
ekološki pridelavi. Ti delujejo počasneje, a nimajo negativna učinka na življenje v tleh. Tudi
ob uporabi manj agresivnih apnenih materialov se priporoča apnjenje pozimi, ko
mikroorganizmi niso aktivni. Hitrost delovanja apnenca je odvisna od velikosti delcev,
starosti in sestave apnenca. Bolj fino mlet je, hitreje deluje, a ima krajši čas delovanja. Mladi
apnenci delujejo bolje in hitreje, kakor stari. Priporočamo apnence lokalnega porekla.
Če pa je pH previsok, v nobenem primeru ne smemo apniti, kljub temu, da apno izboljšuje
tudi nekatere druge parametre tal. Te izboljšujemo na drug način, na primer z ustreznimi
kremenčevimi peski, sadro, agro zeolitom, bioogljem…

Preglednica 5: Optimalne vrednosti pH tal za posamezne vrtnine pri vsebnosti humusa 4 % in

srednje težkih tleh
Idealen pH
Vrtnina
5 – 5,5 5,5 - 6 6 – 6,5 6,5 - 7 7 – 7,5
Paradižnik    
Fižol   
Redkvica in redkev   
Špinača   
Kumare   
Buče   
Kolerabica   
Ohrovt   
Rabarbara   
Grah  
Solata  
Endivija, radič  
Brstični ohrovt  
Črni koren   
Korenček   
Peteršilj   
Zelena   
Por   
Cvetača  
Zelje  
Čebula  
Rdeča pesa  

Gnojila v ekološki pridelavi

Mnogi ekološki pridelovalci vrtnin napačno menijo, da gnojenje v ekološkem kmetovanju ni
potrebno. Prepričanje, naj zraste to, kar narava sama ponuja, prinaša degradacijo in
poslabšanje tega, kar nam narava ponuja – to je rodovitne zemlje. Z vrtninami skupaj s
pridelkom odnašamo tudi veliko hranil in z mnogimi tudi organsko snov, ki smo jih kot dobri
gospodarji in trajnostni ekološki kmetje dolžni tlom tudi vračati. Številni so prepričani, da so
edina organska gnojila uporabna v ekološki pridelavi gnoj domačih živali ali kompost ali
nakup dražjih dovoljenih organskih gnojil v trgovini. Vendar je možnosti več: organskih
gnojila z drugih kmetij, rastline za zeleni podor, naravne zastirke, ovčja volna, organski
ostanki iz predelave rastlinskih proizvodov, težko topna mineralna gnojila ali organska gnojila
iz trgovin, ki so dovoljena v ekološki pridelavi. Za vse mora seveda veljati, da se lahko
uporabljajo v ekološki pridelavi, v primeru dvoma pred nakupom in uporabo preverite status
gnojila pri kontrolni organizaciji.

Katera gnojila imamo torej na razpolago?

- gnoj domačih živali: goveji, konjski prašičji, gnoj drobnice ali perutnine
- gnojevka, gnojnica
- kompost
- gnojenje z rastlinami
o rastline za zeleni podor
o metuljnice
- ovčja volna
- gnojenje z mletimi zrni stročnic ali pogačami, ostanki predelave kmetijskih pridelkov:
buče, stročnice, sončnice, lan, oljna ogrščica
- pepel
- dovoljena kupljena težko topna mineralna gnojila: surovi fosfat, kalijev sulfat, mleti
apnenci…
- listna gnojila
- kupljena organska gnojila

Zakonodaja
V ekološki pridelavi se lahko uporabljajo samo gnojila, dovoljena na podlagi Uredbe komisije
(ES) 834/2007 in so zapisana so zapisana v Prilogi 1 Uredbe komisije (ES) 889/2008. Ker pa
je danes na tržišču veliko število različnih pripravkov, gnojil… je priporočljivo, da se o
uporabi kupljenih gnojil, ki jih ne poznamo, prepričamo pri svoji kontrolni organizaciji ali pri
kmetijskemu svetovalcu. Prav tako obstaja več spletnih strani kontrolnih organizacij (KO), ki
preverjajo in dajejo certifikate za gnojila, pa tudi za druge pripravke (npr. stimulatorje
odpornosti in krepitve rastlin), ki se ponujajo na EU trgu. Če najdete željen pripravek na
seznamu katere izmed spodaj naštetih organizacij, potem ga lahko uporabite. Možnost je tudi,
da od ponudnika sredstva (gnojila, listnega gnojila, biostimulatorja…) zahtevate certifikat o
primernosti uporabe v ekološki pridelavi.

1. http://www.betriebsmittelliste.de/de/bml_suche.html: FIBL
2. http://www.infoxgen.com/en/produktsuche-biologisch.html: InfoXgen
3. http://ap.ecocert.com/intrants/index.php?l=en: Ecocert
4. http://fkbv.um.si/studij/katedre/ekolosko-kmetovanje-poljscine?showall=&start=2:
Inštitut za ekološko kmetijstvo

Če imajo gnojila certifikat teh kontrolnih organizacij, jih lahko uporabljamo v ekološki
pridelavi. Za dokup gnojil z drugih kmetij velja pravilo, da se prednostno dokupijo gnojila z
ekoloških kmetij, če teh ni na razpolago, pa iz ekstenzivnih konvencionalnih kmetij.
Prav tako se je pri gnojenju z organskimi gnojili s kmetij potrebno držati zahtev oz. prepovedi
iz uredbe Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem voda z nitrati iz kmetijskih virov
(Uradni list RS, št. 113/09, 5/13, 22/15 in 12/17).

Tehnološka navodila za gnojenje v ekološki pridelavi zelenjave

Tudi v ekološki pridelavi gnojimo glede na pričakovan pridelek izbranih vrtnin v kolobarju
oziroma glede na predviden odvzem hranil z njive.
Pri gnojenju z organskimi gnojili je prav tako potrebno poznati nekaj osnovnih zakonitosti
gnojenja:
 1. Organska gnojila še niso hranila za rastline. Organska snov se mora razgraditi do
osnovnih molekul hranil. To se zgodi s pomočjo mikroorganizmov v tleh. Za
mineralizacijo oziroma razkroj organske snovi do hranil je zato potreben zrak (oz.
kisik), vlaga in toplota. V zbitih tleh, kjer ni kisika, namesto mineralizacije lahko
poteka celo gnitje organske snovi. V suhih tleh, kjer ni za rastline razpoložljive vode,
rastline kljub gnojenju ne morejo sprejeti potrebnih hranil. Prav tako pa postanejo
hranila dostopna rastlinam šele pri določeni temperaturi.
Zato je poznavanje tal, agrotehnični ukrepi, ki zagotavljajo ugodno strukturo zemlje in
upoštevanje vremenskih razmer nujno, da bo gnojenje z organskimi gnojili uspešno
tako za rastline, kakor za ohranjanje kakovosti rodovitnih tal.
2. Vsebnost hranil v organskih gnojilih pridelanih na kmetiji (gnoj, gnojevka, kompost)
je odvisna od vrste živali, prehrane živali, načina reje, vhodnih surovin komposta,… V
literaturi se najdejo samo okvirne vsebnosti hranil, ki pa se od kmetije do kmetije
lahko močno razlikujejo.
3. Vedno gnojimo v skladu z odvzemom rastlin, ta pa je odvisen od posamezne vrste
vrtnine in pričakovanega pridelka. Upoštevati moramo še založenost tal s posameznim
hranilom, rastlinske ostanke in prispevek zelenega gnojenja in temu prilagodimo
gnojenje.
4. Ker je mineralizacija (razpad) organske snovi zelo odvisna od vremena, poraba hranil
pa od pridelka in vremenskih razmer v času pridelovanja rastlin, je potrebno izbiro in
količino organskega gnojila vedno prilagoditi sami vrtnini, vremenskim razmeram in
pričakovanemu pridelku oziroma pridelku v preteklem letu (če je bil pridelek v
preteklem letu nižji od pričakovanega, (toča, mraz, voda, bolezni…) potem je
potrebno v celotnem gnojilnem načrtu to upoštevati). Če opazimo, da je potrebno
dopolnilno dognojevati, razmislimo o možnostih dognojevanja z ekološkimi gnojili.

Najpomembnejše lastnosti nekaterih organskih gnojil

Hlevski gnoj
Hlevski gnoj je blato domačih živali skupaj z nastiljem (goveda, konj, ovac, perutnine,
prašičev). Najpogosteje uporabljamo goveji gnoj. V ekološki pridelavi uporabljamo
prednostno gnoj z ekoloških kmetij, ker pa je njegova razpoložljivost v Sloveniji zelo majhna,
se uporablja gnoj iz ekstenzivne konvencionalne živinoreje. Po možnosti naj se živina tudi
pase. Gnoj živali, ki je vse življenje privezana, krmljena pa večinoma z močnimi krmili in
kmetijskimi pridelki, pri pridelavi katerih je bilo uporabljenih veliko FFS, ni najbolj primeren
in se ga, če je le možno, izogibamo.
Pri uporabi kateregakoli gnoja se je potrebno zavedati, da tudi z gnojem lahko naredimo več
napak in obremenimo okolje, z nepravilno uporabo pa lahko negativno vplivamo tudi na
zdravstveno stanje zelenjadnic. Zato se je tudi pri uporabi gnoja potrebno omejiti na količine,
ki so potrebe za prehrano naših rastlin.
Za gnojenje z gnojem velja nekaj osnovnih načel:
- Za gnojenje vedno uporabljamo vsaj 6 mesecev uležan gnoj. Nikoli ne gnojimo s
svežim hlevskim gnojem, od katerega se še kadi. Svež hlevski gnoj poškoduje
korenine rastlin, uniči kaleče rastline, škoduje pa tudi mikroorganizmom v tleh.
- Uporaba gnoja v jeseni je vedno primernejša. Gnoj še ni gnojilo, tudi odležan gnoj
potrebuje (ob zadostni toploti in vlagi) vsaj 2 meseca, da prične razpadati do rastlinam
dostopnih hranil. Če ga zadelamo v tla jeseni, potem se procesi spomladi nadaljujejo
in rastlinam bodo hranila dostopna pravočasno.
- Priporočeno je, da hlevski gnoj takoj po nanosu ZADELAMO V TLA. V nasprotnem
primeru onesnažuje zrak, izcejanje tekočin pa onesnažuje tudi podtalnico. Izgubljajo
se tudi hranila. Vendar ga ne smemo zadelati globoko, najbolje ga je samo pomešati v
 vrhnjo plast zemljišča, da je do njega še dostopen zrak. Pregloboko zaoran oziroma
zakopan lahko prične celo gniti.
- Veliko bolj primerno kakor uporaba samega gnoja, je kompostiranje gnoja, lahko
kompostiramo sam gnoj ali ga kompostiramo pomešanega z rastlinskimi ostanki.
- Če hlevski gnoj kompostiramo, tudi če samo stoji vsaj 6 mesecev, je v njem vsebnost
škodljivih ostankov intenzivnega kmetijstva, različnih hormonov, pa tudi pesticidov
veliko manjša.
- Če uporabljamo žgano ali hidratizirano apno, vedno časovno strogo ločimo apnjenje in
uporabo hlevskega gnoja (pa tudi drugih organskih gnojil).
- Gnoj ni primerno gnojilo za vse rastline. Za nekatere je lahko celo škodljiv, saj
zmanjšuje kakovost pridelka.
- Hranila se iz gnoja sproščajo počasi. Tudi dušik je v njem organsko vezan. Dokazano
je, da so hranila iz hlevskega za rastline na razpolago najmanj tri leta. Zato je smiselno
isto površino gnojiti samo vsaka tri leta. Tako bomo zmanjšali možnost, pretirane
uporabe, za rastline bo hranil na razpolago ravno dovolj, z našim ravnanjem pa ne
bomo obremenjevali okolja.

Na površinah, kjer je analiza zemlje pokazala primerno založenost z hranili in je organske

snovi v tleh okoli 5%, se uporablja največ 30 m3 hlevskega gnoja na ha površine. To zadošča
za pridelovanje vseh vrtnin. Količine drugih vrst (organskih) gnojil prilagodimo glede na
vsebnost hranil.

Vsebnost hranil v nekaterih organskih gnojilih

Vsebnost hranil v organskih gnojilih, ki jih pridelamo na kmetiji, ni stalna. Odvisna je od
številnih dejavnikov, ki so že navedeni zgoraj (od prehrane živali, načina reje, gnojenja in
fenofaze nekaterih rastlin …). V spodnji tabeli so okvirne vsebnosti hranil v posameznih
organskih gnojilih, ki pa lahko služijo le za orientacijo pri določanju odmerka posameznega
gnojila. Za natančnejšo določitev vsebnosti hranil v posameznem organskem gnojilu ga je
potrebno dati v analizo.

Preglednica 6: Okvirna vsebnost hranil v nekaterih organskih gnojilih (Vir:?)

gnojilo Dušik Fosfor Kalij Kalcij Elementi
N (%) P2O5 (%) K2O (%) Ca (%) v sledovih
Uležan goveji 1,64 1,55 4,25 4,19 Srednje
gnoj
Svež goveji gnoj 0,4 0,2 0,5 0,5 Srednje
Konjski gnoj 0,5 0,3 0,4 0,2 Srednje
Kokošji gnoj 1,5 – 1,7 1,5 0,8 – 1 3 Veliko
Sušen kokošji 3–4 3–5 2–3 7 – 14 Veliko
gnoj
Lesni pepel 0 2-4 6 - 10 30n- 35 prisotni
Metuljnice kot 3–6 0 0 0 0
zeleni podor
Nemetuljnice 1-3 0 0 0 0
kot zeleni podor
Odpadni gobji 0,71 0,3 0,26 0 prisotne
kompost
Odpadna volna 3 - 15 0,5 – 10 0,1 - 12 0 0
Kompostirane 0,3 - 3 0,1 1-2 0 0
alge
Kompostirane 0,4 0,6 0,5 0 0
tropine

Še boj natančne vrednosti lahko najdete tudi v knjižici Smernice za strokovno utemeljeno
gnojenje v preglednici 79 a (str. 135) (Mihelič in sod, 2010).

V Preglednici 6 lahko vidimo, koliko več hranil vsebuje na primer gnoj perutnine (skoraj 3 x
več), koliko dušika lahko vežejo metuljnice in koliko hranil lahko vsebujejo nekateri odpadni
organski materiali, kot so na primer alge, tropine…

Uporaba hlevskega gnoja

Številne raziskave po svetu dokazujejo, da se hranila iz hlevskega gnoja sproščajo vsaj tri leta.
Zato velja osnovno pravilo gnojenja s hlevskim gnojem. Vsako leto pognojimo samo tretjino
površin za zelenjadnice. Seveda gnojimo vsakokrat na drugi tretjini, tako da je v treh letih
pognojena cela površina.
Na s hlevskim gnojem pognojene površine sadimo kapusnice (zelje, cvetačo, vse ohrovte,
kolerabico in kitajski kapus), vse bučnice (kumare, buče in bučke, lubenice, melone in ostalo
sorodstvo buč), krompir, blitvo, letni por in sladko koruzo. Če zemljišče še ni preveč založeno
s hranili (analiza), potem sadimo na ta del vrta še paradižnik, papriko in jajčevec. Solatnice so
lahko sicer tudi na tem delu, a pogosto so številne težave z endivijo, pa tudi solato ravno
posledica pregnojene zemlje in prevelikega deleža nepreperele organske snovi. Redne,
vsakoletne težave s koreninskimi ušmi, gnitjem endivije in radiča, so znak, da je zemljišče
pregnojeno prav z gnojem.
Čebulnice in stročnice oziroma metuljnice ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. Koreni
korenovk in gomoljnic (korenček, peteršilj, pastinak, tudi rdeča pesa…) so pogosto
razraščeni, imajo veliko stranskih koreninic, površina korenov pa ni gladka in je bradavičasta
pogosto prav zaradi gnojenje s gnojem ali ne popolnoma preperelim kompostom. Prav tako na
dve leti negnojenih površinah pridelujemo vse kratek čas rastoče zelenjadnice, kot so
redkvice, rukola, špinača in še nekatere novejše kot so užitni portulak, rastline za zelene liste
in drugo. Vse preostale vrtnine pa sejemo oziroma sadimo na v lanskem letu gnojenem delu
zemljišč. Zato je nujno, da je kolobar ( vrstenje na njivah) pripravljen vsaj za 3 leta naprej.
Z organskimi gnojili je torej strokovno gnojenje možno samo v dobro oblikovanem kolobarju,
v gnojilnem načrtu pa je potrebno upoštevati tudi rastlinske ostanke prehodne rastline in
večletni izkoristek hranil iz gnoja (oziroma komposta).
Okvirno (brez analize) vsako tretje leto uporabimo 20 – 30 m3/ha govejega gnoja. Če so v
analizi izkazani presežki katerega izmed hranil ali je % humusa v tleh nad 8%, potem se v
naslednjih vsaj petih letih zmanjša količino na največ 15 m3/ha. V primeru ekstremne (E)
založenosti je smiselno, da gnoja ne uporabljamo. Priporočeni odmerki gnoja drugih živali se
prilagodijo vsebnosti hranil v njih.
Gnoj drobnice in konjev je zelo suh. Uporaba odležanega gnoja je v suhih tleh težavna, saj ni
dovolj vlage za mineralizacijo. Svetuje se predhodno kompostiranje in uporaba
kompostiranega (ne samo uležanega) gnoja. Kompostiran gnoj je razpadel do humusa in ima
vonj in zgled zemlje, v njem ni možno ločiti posameznih komponent gnoja (nastilj, blato
živali…).
Gnoj perjadi vsebuje tri do petkrat več hranil kot goveji gnoj. Pri njegovi uporabi je potrebno
biti zelo pazljiv, saj lahko zelo hitro uporabimo prevelike količine gnoja, je pa tudi
agresivnejši tako do korenin rastlin kakor do mikroorganizmov v tleh. Zato moramo biti pri
njegovi uporabi v pridelavi zelenjave zelo previdni.

Gnojevka in gnojnica
Gnojevka in gnojnica sta primerni gnojili za dognojevanje vrtnin. Pri aplikaciji tekočih
organskih gnojil moramo upoštevati načela dobre kmetijske prakse in tudi zakonodaje. Za
preprečevanje onesnaževanja voda je bila sprejeta Uredba o varstvu voda pred
onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št. 113/09, 5/13, 22/15 in 12/17).

V nadaljevanju je navedenih nekaj ključnih poudarkov zakonodaje in dobre kmetijske prakse

za varovanje okolja:
- Ne gnojimo z vodo zasičenih tal (stanje, ko stisnemo kepo zemlje v pest in iz nje
priteče voda).
- Ne gnojimo po zmrznjenih tleh.
- Ne gnojimo, če po snežni odeji.
- Gnojevko takoj po gnojenju zadelamo v tla, po možnosti pa uporabljamo sodobne
priključke, ki tekoča gnojila inkorporirajo v tla.
- Ne gnojimo čez dan pri visokih temperaturah, ampak zvečer, ko se ohladi.
- V vetrovnem vremenu ne gnojimo.
- Pred gnojenjem gnojevko redčimo z vodo, tudi v skladišču skrbimo zanjo z mešanjem,
dodajanjem dodatkov, ki stabilizirajo dušik.
- Ne gnojimo, če se obetajo močnejši nalivi.
- Gnojevka in gnojnica vsebujeta rastlinam dostopen dušik, ki se hitro spira ali
izhlapeva, s tem pa obremenjuje okolje. Zato ju uporabimo šele takrat, ko so rastline
že prisotne ali pa tik pred sajenjem, presajanjem, setvijo, da bodo rastline čim prej
pričele uporabljati ta dušik. Ekološki kmet ju bo raje uporabljal za dognojevanje in
gnojenje travnikov, kakor na golih njivskih površinah.

Posebej previdni moramo biti pri uporabi na vodovarstvenih območjih, kjer je uporaba
omejena ali celo prepovedana. Tudi na strmih pobočjih so posebni pogoji, ki jih je treba
izpolnjevati ob nanašanju gnojevke in gnojnice na kmetijske površine. Zakonodaja določa še
obdobja, ko je gnojenje s tekočimi organskimi gnojili prepovedano in ureja določena druga
področja.

Kompost je najboljše gnojilo

Prednosti komposta je zelo veliko. Zato je resnično smiselno posvetiti nekaj več časa in dela
temu, da iz živalskih in rastlinskih ostankov naredimo idealno gnojilo za naše rastline.
- Kompost vsebuje že preperelo organsko snov in ima le redko negativen vpliv na
okolico, podtalnico, talne organizme…
- Ker je snov že preperela, sta volumen in teža komposta nižja od vhodnega materiala,
zato je prevoz lažji in bolj ekonomičen.
- Kompost, posebej tisti, pridelan na kmetiji, vsebuje podobno ali enako mikrofloro in
favno kakor zemlja na njivi, zato ne povzroča nestabilnosti v samem sistemu
mikroorganizmov v tleh
- Ob primernem stanju (vlaga, toplota, zrak) tal se procesi mineralizacije organske snovi
takoj nadaljujejo, hranila so rastlinam hitro dostopna.
- Vedeti je potrebno, da kompostni kup ni koš za smeti. Dobro organsko gnojilo je
lahko samo strokovno kompostiran organski material s kmetije, vrta in/ali
gospodinjstva. Kompostni kup moramo vedno narediti namerno, ga sestaviti,
vzdrževati, kar pa zahteva nekoliko več dela, vendar je končni rezultat vreden truda.

Proces kompostiranja je biološko – kemični proces, ki mora pravilno potekati, da je rezultat

tega gnojilo za rastline. Za kompostiranje je potrebno zračno in vlažno okolje, da v pravem
času začnejo delovati pravi organizmi. Kompostni kup sestavljamo navadno v jeseni, čeprav
bi bilo zaradi toplote bolje to narediti spomladi. Vendar imamo v jeseni na razpolago veliko
več rastlinskih ostankov. Ker potrebujemo vlago, za kompostni kup izberemo senčno mesto.
Nemci so celo ugotovili, kateri grmi naj bi bili najbolj primerni za senčenje kompostnega
kupa. To naj bi bila leska in bezeg. Oba grma sta tudi drugače uporabna, leska nam da sladke
lešnike za praznične potice, bezeg pa je koristna rastlina v ekološkem vrtnarjenju, pa tudi
zdrav, osvežilen sok lahko naredimo tako iz cvetov, kakor iz plodov, ki so lahko še naravno
barvilo.
Kompost iz gospodinjskih odpadkov vsebuje na 1 tono okoli 10 – 15 kg N, 4 kg P2O5 in 7 kg
K2O, kompost iz odpadkov zelenjavnega vrta pa okoli 6 kg N, 3 kg P2O5 in 5 kg K2O. Dušik
(N) iz zrelega komposta deluje praviloma zelo počasi. Prvo leto se ga sprosti 10 - 20%,
pozneje še manj. (Mihelič in sod., 2010). Zato tudi s kompostom gnojimo v kolobarju in
seveda v odvisnosti od posamezne vrtnine.

Kompost je najboljše gnojilo (foto: Ana Ogorelec)

Rastline kot gnojilo

Z rastlinami gnojimo na več načinov. Lahko jih uporabljamo tudi kot zastirke, s katerimi
zastremo poleti tla okoli vrtnin. Pri tem uporabljamo sveže dele, če želimo, da bodo hranila
vrtninam takoj na razpolago, ali pa suh material, kot so seno, slama ali v manjši meri tudi
listje. V tem primeru bodo hranila vrtninam dotekala počasneje. Poleg tega zastirka zmanjšuje
izhlapevanje vode iz tal, kar pride prav posebej v sušnih poletjih, zmanjšuje negativen vpliv
vremena, poletnih neviht, vetra… na tla, ne nazadnje pa zmanjšuje tudi zapleveljenost
njivskih površin. Nekatere rastline nam kot zastirka lahko pomagajo pri odganjanju
škodljivcev.
Za dognojevanje lahko na manjših površinah (rastlinjak na primer) uporabimo tudi rastlinske
prevrelke. Znano je, da koprivna prevrelka obogati naše vrtnine z dušikom, gabezova pa s
kalijem.
Metuljnice
Najbolj pomemben in v dobrem ekološkem kolobarju nezamenljiv je prispevek metuljnic. V
ekološki pridelavi večino hranil dodamo z organskimi gnojili. Običajno ta gnojila ne
zagotavljajo dovolj dušika za najbolj zahtevne zelenjadnice. Če ga hočemo dati dovolj, potem
zemljo obremenimo s preveč fosforja, včasih pa tudi kalija. Dodatne količine dušika lahko
zagotovimo samo z metuljnicami.
Pomembna lastnost rastlin iz te botanične družine je, da se na koreninah rastlin naselijo
nitrifikacijske bakterije, ki so sposobne vezati dušik iz zraka in ga pretvoriti v rastlinam
dostopni dušik. Pogojev, da bo ta efekt služil kot ekološko gnojenje na njivah, je več.
Bakterije morajo biti v zemlji prisotne. So namreč specifične za posamezne vrste metuljnic.
Drugi pogoj je, da so tla ves čas pridelave rahla in zračna. Zato je potrebno stročnice redno
okopavati. Tudi njive s posejanimi krmnimi metuljnicami (detelja, lucerna) je potrebno
večkrat v sezoni prezračiti s česanjem. Prav tako je pogoj za delovanje nitrifikacijskih bakterij
tudi ustrezna vlaga, zato je v sušnih poletjih njihovo delovanje slabše in učinek manjši.
Najpomembnejši metuljnici sta prav gotovo detelja in lucerna. Med metuljnice uvrščamo tudi
vrtnine, ki jim najpogosteje rečemo tudi stročnice, to so fižol, grah, bob, leča, čičerika, grašica
in soja. V vrtnarskem kolobarju je zelo uporabna še inkarnatka, ki se lahko seje skupaj z
radičem. Zelo primerna, predvsem za setve okoli rastlinjakov, je nokota. Ker cveti rumeno,
privablja koristne žuželke. Nekateri za zeleni podor priporočajo podzemno deteljo, ker ne
mara vročine, zato spomladi propade sama in ni nevarnosti, da bi nam delala težave kot
plevel. Žal je njeno seme dokaj drago. Ne glede na to, za katero metuljnico se odločimo, je
koristna. Vendar mora biti posejana najkasneje do konca avgusta, spomladi pa naj prekriva
površine vsaj do konca aprila, da bo dosežen željen cilj.
Obstajata tudi dve neprezimni detelji, to sta švedska in aleksandrijska detelja. Sejemo ju lahko
od pomladi pa vse do sredine julija, kasneje pa je prepozno.
Zanimiva v kolobarju vrtnin, posebej v mešanih setvah, je grašica, tako prezimne kakor
neprezimne sorte.
V ekološkem kolobarju bi moralo rasti vsaj četrtina metuljnic. Žal jih je težko uvrstiti v
kolobar tako, da bi se izšla tudi ekonomika. Vendar se lahko v kolobar uvrstijo kot strniščni,
naknadni posevek, ki se doseje v avgustu (po pridelavi zgodnjega krompirja, čebule, česna,
zgodnjega korenja, grmičastih bučk…). Še en način je, da v kolobar uvrstimo detelje, imamo
pa tudi pridelek zelenjave. Zahteva pa nekaj več ročnega dela. V juniju ali začetku julija, se
poseje črna detelja, inkarnatka ali celo lucerna. Nato se v isto setev redkeje poseje prezimne
sorte radiča. Najpogosteje je to sorta Verona, lahko pa so tudi Treviški, Tržaški solatnik,
Solkanski. Seme se zelo plitvo zadela v zemljo. Čez poletje se lahko kosi. Pokošena masa se
uporablja kot zastirka, lahko se kompostira ali pa pokrmi domačim živalim. Spomladi bo
radič primeren za trženje. Po rezanju se deteljo zadela, tako kakor vsako drugo rastlino, za
zeleni podor.
Za metuljnicami v kolobarju so najprimernejši posevek kapusnice: zelje, cvetača, ohrovt,
lahko pa planirate tudi sajenje plodovk: kumar, buč ali bučk, paprike, jajčevca ali paradižnika.

Gnojenje z mletimi zrni stročnic in pogačami oljnic

Gre za poseben način gnojenja z rastlinami. Rastline v svoje seme vedno skladiščijo hrano, da
bo imel kalček vsega dovolj do takrat, ko bo lahko sam poiskal in uporabil hranila. Nekatere
rastline v seme uskladiščijo večje količine teh hranil. To so predvsem stročnice. Z mletjem teh
semen ta hranila spet aktiviramo. Ko tako mleto maso potresemo po tleh in zadelamo v tla,
bodo hranila na razpolago naši vrtnini. V preglednici 6 so navedene vsebnosti hranil v mletem
posušenem zrnju nekaterih stročnic. Tako gnojenje pride v poštev na kmetijah, kjer stročnice
pridelajo sami.
Veliko hranil se skriva tudi v pogačah, ki ostanejo po stiskanju semena oljnic. Te pogače
grobo zmeljemo in potresemo po gredicah. S hranili izredno bogate so bučne pogače. V
preglednici 6 lahko vidimo, koliko hranil še vsebujejo, mi pa jih pogosto obravnavamo kot
smeti. Pogače oljnic poskusite nabaviti v vseh mlinih – oljarnah.

Preglednica 7: Okvirne vrednosti hranil (v %) v zrnju oziroma v stranskih produktih stiskanja

ojnic (pogačah) (Vir: Sredstva in smernice za ekološko kmetijstvo 2009, Repič in sod.,
2005)
Rastlinski vir Dušik kalcij fosfor magnezij
hranil
Soja – zrnja 5,76 0,22 0,7 0,31
Grah – zrnje 3,71 0,09 0,41 0,14
Bob – zrnje 4,19 0,15 0,41 0,16
Sladka lupina – 2,08 0,21 0,42 0,24
zrnje
Buče – pogača 9,6 0,21 0,5 0,82
Oljna ogrščica – 5,41 0,57 0,9
pogača
Sončnice – 5,12 0,30 0,9 0,23
pogača
Soja – pogača 6,4 0,27 0,63 0,25
Lan – pogača 3,38 0,37 0,76 0,48

Rastline za zeleni podor

Rastline za zeleni podor so sestavni del vsakega ekološkega vrtnarjenja. Posebej priporočljive
so tam, kjer se pretežno uporabljajo kupljena, peletirana organska gnojila. Ta so nadomestek
domačim organskim gnojilom, vendar v tleh za njimi ne ostane dovolj trajnega humusa, ki je
zelo pomemben sestavni del rodovitne prsti.
Rastline za zeleno gnojenje so prav tako kot vrtnine del kolobarja. Številne so v sorodstvu z
vrtninami, predvsem je med njimi kar nekaj križnic, ki so v sorodu z vsemi kapusnicami
(zelje, cvetača, ohrovt, redkvica, repa, koleraba…) in tudi metuljnic, ki so najbližje sorodnice
stročnic. To upoštevamo pri načrtovanju kolobarja.

Neprezimne rastline za zeleni podor

Sodijo v številne botanične družine. Za neprezimne rastline se odločimo na težkih tleh, ki jih
je spomladi težko obdelovati. Primerne so za kolobar z vrtninami, ker imajo v kratki rastni
dobi dokaj dober učinek in je pridelek organske mase visok, vendar je težavno njihovo
uvrščanje v kolobar zaradi sorodnosti z mnogimi zelenjadnicami.

- Bela gorjušica in oljna ter meliorativna redkev

Uvrščamo jih v botanično družino križnic. To je potrebno upoštevati pri njihovem uvrščanju v
kolobar. Te rastline so odlične za sanacijo težkih tal. Odlične so v kolobarju, kjer se
pridelujejo krompir ali korenovke, saj imajo negativen vpliv na razvoj talnih škodljivcev,
predvsem ogorčic. S svojimi globokimi in močnimi koreninami zrahljajo tla bolje od vsake
lopate, motike ali prekopalnika. Zelo priporočljiva je njihova uporaba tudi kot pionirske
rastline. Sejemo jih lahko vse od aprila pa do sredine septembra. Če so sejane kasneje, ne
naredijo več zadosti organske mase.

- Tudi ajda je lahko rastlina za zeleni podor

Ajdo vsi poznamo kot strniščno poljščino, katere pridelek je seme (moka, kaša). Ajda ima
prav vse potrebne lastnosti za rastlino za zeleni podor. Hitro kali, hitro raste (dobro pokrije
tla)in v kratkem času naredi veliko mase, ki je krhka in hitro razpade, ko jo spet zadelamo v
tla. Ima tudi gost koreninski sistem, ki zrači tla in v njih pusti veliko organske mase. V
ekološki pridelavi zelenjadnic lahko dobro izkoristimo njene medonosne lastnosti, ki med
zelenjadnice privabi koristne žuželke. Ne privabi samo čebele. Njeno cvetenje privabi tudi
druge opraševalce. Ajda s svojimi koreninskimi izločki zatre nekatere semenske plevele, zato
je odlična rastlina v kolobarju na ekološki njivi, tudi če ne pridelamo semena. Ker ni v sorodu
z do sedaj pridelovanimi vrtninami, ni moteča v kolobarju. Ajdo sejemo od konca aprila do
sredine avgusta, lahko še kasneje, a v tem primeru bo njen blagodejni učinek nekoliko manjši.
Začetek septembra je skrajni rok za setev. Če bomo ajdo pridelovali za zeleni podor, jo
moramo zaorati pravočasno (že npr. 2 tedna po začetku cvetenja). Če jo bomo zaorali
prepozno, bo del zrnja že dozorel in bomo imeli težave v prihodnjih sezonah, ker bo kalila in
bo predstavljala plevel v naslednjem posevku.

- Facelijo sejemo v zelenjadarskem kolobarju samo jeseni

Facelija ima vse dobre lastnosti rastline za zeleni podor, le modra barva njenih cvetov ni
najbolj primerna ob zelenjadnicah poleti, saj privlači za zelenjadnice zelo nevarne škodljivce
tripse ali resarje. Zato je ne sejemo v rastlinjake in v bližino rastlinjakov, na njive pa šele v
avgustu do sredine septembra. Je občutljiva na sušo, zato se je ne seje v sušnem, vročem
vremenu. V suši jo zaradi nekonkurenčnosti pleveli radi prerastejo.

Prezimne rastline za zeleni podor

- Žita
V zelenjadarski kolobari jih redkeje vključujemo. Odlične rastline za zeleni podor, predvsem
v rastlinjakih, so prezimna žita. Sejemo jih lahko zelo pozno, kar je pomembno v rastlinjakih.
Zemlja je čez zimo pokrita in ni izpostavljena neugodnim zimskim razmeram. Žito moramo
spomladi pravočasno zadelati v tla. Žita imajo v kolobarju z vrtninami številne dobre
lastnosti. Najbolj uporabna je prav gotovo ta, da jih lahko sejemo vse do sredine novembra in
še vedno opravijo svojo koristno vlogo. S svojimi gostim in močnim koreninskim sistemom
zadržijo poleti neporabljena hranila v zgornji plasti zemlje in preprečijo njihovo zimsko
izpiranje v podtalnico. V rastlinjakih je potrebno žita podorati oziroma zadelati v tla že zelo
zgodaj, vsaj štiri tedne pred planiranim sajenjem vrtnin. Tako na prostem kakor v zaščitenem
prostoru jih zadelamo v tla takoj, ko začnejo kolenčiti. Na površine, kjer smo posejali žita,
lahko v naslednjih letih sadimo ali sejemo katero koli vrtnino.

- Prezimne križnice
Na njivah zelo pogosto za zeleni podor uporabljamo krmno repico in oljno ali krmno
ogrščico. Imata povsem isto vlogo in pomen, kakor neprezimni oljna redkev in bela gorjušica.
Zanju velja tudi omejitev v kolobarju s kapusnicami. Rastlini je potrebno zgodaj spomladi
takoj, ko pričneta uhajati v cvet, zadelati v tla.
Ponekod v Evropi za zeleno gnojenje uporabljajo tudi špinačo, saj ima nekatere lastnosti
podobne ajdi. Vendar je potrebna pazljivost, saj je špinača v neposrednem sorodstvu z rdečo
peso in blitvo, lobodovke pa zelo slabo prenašajo ozek kolobar. Primerna je za setev v
rastlinjake čez zimo, prav tako pa tudi za popestritev kolobarja v žičnicah in rastlinjakih na
vrtovih, kjer je zagotavljanje primerno širokega kolobarja vedno težje.
Črna žilavka kapusnic: Pri uvrščanju križnic za zeleni podor v kolobar je potrebno paziti, da
jih ne uvrščamo preblizu s kapusnicami (foto: Iris Škerbot)

Mešanice rastlin
V pridelavi zelenjave je uvrščanje rastlin za zeleni podor težavno, saj so številne iz istih
botaničnih družin kot vrtnine. Verjetno se zato še niso uveljavile tako, kot v poljedelskem
kolobarju.
Rešitev je setev mešanic rastlin. Mešanica čim več vrst rastlin namreč nima več negativnega
vpliva na kolobar.
Pri tem naj bo delež rastlin iz botaničnih skupin pridelovanih vrtnin v kolobarju majhen. V
mešanicah se pogosto uporabljajo lan, gizotija, grašica, tudi cvetoče enoletne okrasne rastline
…, katerih seme je v samostojnih setvah predrago. Pri setvah mešanic je pomembno, da
razmislimo o načinu setve, saj so semena mešanic zelo različna po velikosti in teži. V
sejalnici se semena ločijo po teži in pride do neenakomerne setve (del njive je lahko posejan
samo z eno ali dvema vrstama rastlin). Na manjših površinah je najbolje tako mešanico
posejati ročno. Če sejemo s sejalnico, ne dajemo v sejalnico celotne mešanice, ampak samo
seme posameznih vrst, oziroma hkrati sejemo le podobno težka semena.

Pepel obogati naša tla s kalijem

S pepelom lahko tudi gnojimo. Zanj je značilno, da ne vsebuje dušika. Je pa v njem veliko
kalcija in kalija in nekaj fosforja. Zato ga uporabimo na njivah, kjer pridelujemo kapusnice ali
plodovke, ki so največji potrošniki obeh. Tudi krompir bo zanj hvaležen. Vedno ga
enakomerno potresemo po celi površini. Preveč pepela na enem mestu bo namreč zavrlo ali
povsem ustavilo rast vrtnin.

Kupljena organska gnojila

Kupljena, peletirana organska gnojila, ki imajo ustrezen certifikat, so v ekološki pridelavi
dovoljena. Imajo kar nekaj prednosti pred uporabo hlevskega gnoja. Predvsem je njihova
uporaba lažja, nimajo vonja in raztros je lažji in bolj enakomeren. Tudi vsebnost hranil bi
morala biti stabilna, zato je lažje narediti gnojilni načrt. Večinoma so toplotno obdelana, zato
s sabo ne prinašajo bolezni in škodljivcev ali semena plevelov. V njih tudi ni koristnih
mikroorganizmov.
Imajo eno veliko slabost. Uporabljati jih moramo vsako leto, ker se v enem letu razgradijo in
za njimi v tleh ne ostane veliko trajnega humusa, ki zadržuje vodne molekule in hranila, rahlja
težko zemljo ali lepi lahke, peščene delce v bolj stabilne agregate. Zato moramo ob redni in
izključni uporabi kupljenih organskih gnojil nujno posejati tudi čim več rastlin za zeleni
podor, uporabljati rastlinske zastirke, skratka, v tla zadelati čim več rastlinskih ostankov.

Ovčja volna
Gnojenje z ovčjo volno (dlako) je novejšega datuma. Odkrili so, da volna vsebuje okoli 12 %
dušika, nekaj fosforja, kalija, žvepla, zato je tudi odlično gnojilo. Ob gnojenju z ovčjo volno
je potrebno le proti koncu rastne dobe nekajkrat zaliti rastline še z namočenimi rastlinami ali
pa volni dodati še nekaj (2–3 l/m2) komposta. Gnojimo tako, da nastriženo volno porazdelimo
po površini 20 cm na debelo in jo pomešamo v vrhnjo setveno plast (20 cm) zemlje. To je
najlažje narediti z motokultivatorjem (frezo), na večjih površinah pa uporabimo vrtavkaste
brane. Volna mora biti v stiku z zrakom, zato je ne zaoravamo. Volna ni samo gnojilo, zemljo
tudi rahlja in spomladi greje, poleti pa hladi. Zadržuje veliko vode (4–5-kratno težo same
volne), ki jo počasi sprošča in s tem odlično uravnava tudi namakanje. Odlična je za gnojenje
plodovk in kapusnic. Pri nas je ovac veliko, saj jih uporabljajo namesto kosilnic, domače
ovčje volne pa skoraj nihče več ne uporablja, pa lahko odlično služi tudi v kmetijske namene.

8 Varstvo rastlin v ekološki pridelavi zelenjave

Pri pridelavi rastlin v ekološki pridelavi varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi izvajamo z
optimalno kombinacijo:
- preventivnih ukrepov,
- metod varstva rastlin z nizkim tveganjem in
- po potrebi z uporabo sredstev za varstvo rastlin, ki so dovoljeni za ekološko kmetovanje v
skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in
označevanju ekoloških proizvodov in Uredba Komisije (ES) št. 889/2008.

Pri izbiri optimalne kombinacije ukrepov ne smemo zanemariti dejstva, da lahko posamezen
ukrep, ki je naravnan proti določenemu škodljivemu organizmu, ustvari razmere, ki bodo
ugodne za drug škodljiv organizem. Pridelovalec mora zato znati presoditi stanje posevka,
nevarnost, ki preti s strani škodljivih organizmov ter ob upoštevanju trenutnih vremenskih
razmer in vremenske napovedi za prihodnje dni presoditi, kateri ukrep ali kombinacija
ukrepov bo v danih okoliščinah dala najboljši rezultat.

V varstvu rastlin v ekološki pridelavi je prepovedana uporaba:

- kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin,
- herbicidov,
- razkuženega semena,
- regulatorjev rasti in desikatorjev oz. sredstev za predčasno prekinitev rasti rastlin.

PREVENTIVNI (POSREDNI) UKREPI VARSTVA RASTLIN

Preventivni ukrepi zmanjšujejo tveganje za pojav škodljivih organizmov ali preprečujejo stik
med njimi in gostiteljsko rastlino. Pomen preventivnih ukrepov najbolj ponazori rek
»Preprečevati je bolje, kot zdraviti«.

Preventivni ukrepi varstva rastlin v ekološki pridelavi zelenjadnic in njihov vpliv na škodljive
organizme:

a) preprečimo vnos škodljivih organizmov z uporabo zdravega in prečiščenega semena

ter sadik prostih škodljivih organizmov: Pred setvijo doma pridelanega semena ali
semena, ki smo ga dobili pri izmenjavi z drugimi pridelovalci, temeljito preverimo
zdravstveno stanje semena in čistost semena. S semenom in sadilnim materialom
lahko prenesemo veliko bolezni (lahko so na površini semena ali v notranjosti semena)
in škodljivcev, med semena ali v koreninski grudici sadike je lahko pomešano tudi
seme različnih plevelov. Vseh povzročiteljev bolezni in škodljivcev ne vidimo s
prostim očesom, vidimo in odstranimo pa lahko semena z različnimi bolezenskimi
znamenji, semena nepravilnih oblik in podobno. Tako se bomo izognili prenosu
škodljivih organizmov v posevke in na naše kmetije oziroma bomo pripravljeni, da z
izvajanjem različnih drugih ukrepov v pridelavi (na primer prilagajanje časa
setve/saditve, razdalje med rastlinami, prilagojena obdelava tal,…) ustvarjamo pogoje,
ki bodo ugodni za rast gojenih rastlin in manj ugodni za naselitev, preživetje, razvoj
ali razmnoževanje škodljivih organizmov. V primeru, da doma sami pridelujemo seme
zelenjadnic, za pridelavo semena izbirajmo lege, ki so manj primerne za razvoj
škodljivih organizmov ali lege, kjer v bližini ni rastlin, ki bi lahko bile vir okužbe.

Nekaj primerov:
- setev fižola okuženega z glivo povzročiteljico fižolovega ožiga ali vdrte fižolove pegavosti
(Colletotrichum lindemuthianum),
- sajenje krompirja okuženega z glivo povzročiteljico bele noge krompirja (Thanatephorus cucumeris) ali
bakterijo povzročiteljico črne noge in bakterijske gnilobe krompirja (Erwinia carotovora subsp.
atroseptica),
- saditev sadik paprike naseljene z resarji (Thysanoptera) (resarji jajčeca odlagajo v rastlinsko tkivo in
jajčeca s prostim očesom niso vidna),
- pri presajanje sadik solate in radiča s koreninsko grudo nehote prenesemo jajčeca polžev (Gastropoda),
- sajenje korenin hrena okužnih z belo rjo križnic (Albugo candida),
- setev doma pridelane ajde za zeleni podor, med seme ajde je pomešano seme pelinolistne ambrozije
(Ambrosia artemisiifolia), kislic (Rumex spp.) ,…
Fižolov ožig prenašamo z okuženim semenom (foto: Iris Škerbot)

b) setev in sajenje odpornejših sort: pri izbiri sort oziroma hibridov posameznih
zelenjadnic je zelo pomembna tudi njihova odpornost oziroma tolerantnost na abiotske
in biotske dejavnike. Prednost gojenja takšnih sort ali hibridov je v zmanjšanju
stroškov, ki bi sicer nastali z varstvom rastlin pred škodljivimi organizmi.

Nekaj primerov:
- Za pridelavo zelja na lokacijah, kjer smo imeli v preteklosti pri pridelavi zelja težave z resarji
(Thysanoptera), izberimo sorte oziroma hibride, ki so bolj tolerantni za napad resarjev (običajno so to
sorte oziroma hibridi, ki imajo več epikutikularnih voskov).
- Za pridelavo krompirja na ekološki kmetiji izberimo sorte krompirja, ki so manj občutljive na okužbo s
krompirjevo plesnijo (Phytophthora infestans).

c) primerna setvena razdalja oziroma razdalja sajenja: V primeru pregostega sajenja ali
setve zelenjadnic, se srečujemo s pregostimi posevki in spremenjeno mikroklimo v
posevku. Rastline v takšnem posevku se po dežju ali po jutranji rosi počasneje sušijo,
kar lahko pripomore k pogostejšim okužbam z glivami. V posevku, kjer se rastline
dotikajo med seboj, se iz rastline na rastlino lažje selijo tudi sicer slabše gibljivi
škodljivci. Na mestih, kjer se deli ene rastline drgnejo ob drugega in nastanejo majhne,
očem nevidne rane, lahko pride tudi do prenosa nekaterih mehansko prenosljivih
virusov, prenosa nekaterih bakterij in podobno. Hkrati so rastline v gostejšem sklopu
slabše osvetljene in posledično pogosto nekoliko pretegnjene ter bolj dovzetne za
različne okužbe.

Nekaj primerov:
- Navadna pršica (Tetranychus urticae) se iz rastline na rastlino širi predvsem na mestih, kjer se
napadene rastline dotikajo sosednjih (v posevkih opazimo napadene skupine rastlin (gnezda)).
- V posevkih paradižnika, v katerih zalistnikov ne odstranjujemo pravočasno in v zadostni meri, se zaradi
gostote spremeni mikroklima v posevku. V primeru, da se v zavarovanem prostoru zadržuje še visoka
zračna vlaga in pridelujemo občutljivejše sorte oziroma hibride paradižnika, nam pogosto težave
povzroča rjava žametna paradižnikova pegavost (Fulvia fulva). Najprej okužbo opazimo na spodnjih
listih, ker je pri tleh zračna vlaga višja.

d) ustrezen čas setve oziroma sajenja: Z zgodnejšo ali kasnejšo setvijo ali sajenjem
zelenjadnic se lahko izognemo obdobju, ko je populacija škodljivega organizma zelo
velika ali obdobju, ko škodljivec odlaga jajčeca ali so razmere za razvoj določenih
bolezni zelo ugodne.

Nekaj primerov:
- Pridelovalci fižola se v hladnih in vlažnih pomladih pogosto srečujejo s poškodbami na mladih rastlinah
fižola, ki jih na rastlinah povzroča fižolova koreninska muha (Delia platura). V letih, ko v času sajenja
nastopijo hladne in vlažne razmere, ki bodo trajale še nekaj časa, je smiselno s setvijo fižola nekoliko
počakati, saj se bomo tako izognili tudi škodi, ki bi jo povzročile žerke te muhe na mladih rastlinah.
- S setvijo ali presajanjem čebule, šalotke in pora spomladi bodisi nekoliko pohitimo ali pa malo
počakajmo, saj se bomo tako izognili napadu porove zavrtalke (Napomyza gymnostoma) – prva
generacija škodljivca je v odvisnosti od vremenskih razmer običajno aktivna od druge polovice marca
oziroma od prvih dni aprila do konca meseca aprila oziroma prvih dni maja.

e) izbira primernega rastišča: Na mikroklimo v posevku pomembno vplivajo topografske

in talne lastnosti zemljišča. Na osojnih legah in/ali v zaprtih dolinah je zaradi
povečane vlage v zraku in dolgotrajnejšega zadrževanja rose večja verjetnost za
okužbe z glivičnimi povzročitelji. Izbira rastišča je še posebej pomembna pri
načrtovanju trajnih nasadov (na primer pri napravi špargljišč) in pri postavitvi
zavarovanih prostorov (najugodnejša je postavitev v smeri sever – jug, med
zavarovanimi prostori pa naj bo toliko prostora, da je omogočeno dobro prezračevanje
posameznih zavarovanih prostorov).

f) širok kolobar: Ob upoštevanju širokega kolobarja mine daljše obdobje, preden se za

nek škodljiv organizem občutljiva ali njej sorodna vrsta rastline vrne na isto zemljišče.
Posledično se v tem času populacije škodljivih organizmov, za katere je rastlina
gostitelj, zmanjšajo ali pa propadejo. Kolobarjenje je lahko učinkovit način za
zmanjševanje škode, ki jo povzročijo organizmi, ki se sami ne morejo premikati na
večje razdalje (na primer koreninske ogorčice, talne glive in podobno). Manj
učinkoviti pa smo pri omejevanju bolezenskih povzročiteljev ali škodljivcev, ki imajo
širok krog gostiteljskih rastlin. Dolžina trajanja obdobja, ko se neka občutljiva
rastlinska vrsta, ki jo ogroža škodljiv organizem, lahko vrne na isto površino, je
odvisna od sposobnosti škodljivega organizma za preživetje, gostote populacije v tleh,
stopnje odpornosti rastline in hitrosti, s katero se škodljiv organizem širi med
rastlinami. Pri presoji dolžine kolobarja oziroma prekinitve v pridelavi bodimo
pozorni tudi na zastopanost plevelov, ki so lahko potencialni gostitelji bolezenskih
povzročiteljev ali škodljivcev.

Nekaj primerov:
- V primeru pridelave zelenjadnic na preoranem travinju ali deteljiščih na tej površini po preoravanju
lahko pričakujemo težave s strunami in drugimi talnimi škodljivci. Smiselno je, da na preorane površine
takoj po preoravanju ne sejemo oziroma sadimo občutljivih zelenjadnic, ampak v kolobar na primer
 vključimo ajdo, belo gorjušico in podobno, nato pa katero od kultur v kateri lahko strune zatiramo med
drugim z uporabo entomopatogenih gliv ipd. ter šele nato posejemo ali posadimo na strune bolj
občutljive kulture.
- V pridelavi paradižnika v zavarovanih prostorih se srečujemo z venenjem rastlin, ki je posledica okužbe
z glivo povzročiteljico verticilijske uvelosti paradižnika (Verticillium albo-atrum). Gliva v tleh oblikuje
trajni micelij in v primeru, da paradižniku v kolobarju znova sledi paradižnik, lahko v prihodnji
pridelovalni sezoni pride do okužb novih rastlin s to glivo.
- Paradižnikov molj (Tuta absoluta) lahko prezimi v stadiju jajčeca, bube ali ličinke. V obvladovanju
tega škodljivca je zelo pomembna uvedba takšnega kolobarja, v katerem se zapored ne pojavljajo
gostiteljske rastline iz družine razhudnikovk (Solanaceae), v pridelavi pa je potreben vsaj 6-tedenski
premor.
- Bakterija povzročiteljica črne žilavke kapusnic (Xanthomonas campestris pv. campestris) se lahko
ohranja v rastlinskih ostankih v tleh. V primeru, da bomo na tej površini prekinili pridelavo kapusnic,
bodimo v vmesnem času pozorni tudi na zatiranje plevelov iz te družine, saj se bakterija lahko ohranja
in razmnožuje v njih.

g) obdelava tal: Temperatura, vlažnost in struktura pomembno vplivajo na življenje v

tleh. Z obdelavo tal vplivamo nanje in tako posredno vplivamo tudi na škodljive
organizme v tleh.

Nekaj primerov:
- na zmanjševanje težav s črno žilavko kapusnic (Xanthomonas campestris pv. campestris) pomembno
vplivamo z mulčenjem rastlinskih ostankov. To opravimo v suhem in toplem vremenu, ostanke pustimo
na površini od 2 do 3 dni, nato pa jih zaorjemo / zadelamo v tla.
- Na strune (Elateridae) v tleh vplivamo s pogosto obdelavo tal v suhem in toplem vremenu. Strune pri
tem nekoliko poškodujemo in jih spravimo na površje, kjer so izpostavljene vplivom vremena in
naravnim sovražnikom.
- Z obdelavo tal pomembno vplivamo na zmanjševanje populacije polžev (Gastropoda): razdremo
razpoložljiva naravna zavetišča in obrnemo jajčeca na prosto, da se v toplem vremenu posušijo. S
prekopavanjem tal na površinah, na katerih imamo težave s polži, počakajmo in ga opravimo pozimi ali
zgodaj spomladi. V zgodnjem spomladanskem času je priporočljiv ukrep tudi rahljanje zemlje, saj tako
prekinemo mirovanje polžev.

h) gnojenje: Z uravnoteženim gnojenjem prispevamo k zdravi in hitri rasti rastlin, kar

vpliva na skrajšanje obdobja, v katerem so rastline občutljive in lažje kompenzirajo
nastale poškodbe. Ustrezno prehranjena rastlina bolje izrazi sposobnost za odpornost.
Z uporabo hlevskega gnoja, komposta in rastlin za zeleno gnojenje vplivamo na stanje
tal, saj z njimi med drugim v tla dodajamo organsko snov in povečujemo
mikrobiološko aktivnost v tleh, hkrati z nekaterimi gnojili vplivamo tudi na talno
reakcijo (kislost tal). Tako na primer preko komposta poleg hranil v tla dodajamo
mikroorganizme in nekateri od njih zaviralno delujejo tudi na nekatere patogene glive
in bakterije v tleh. Zelenjadnice, ki so predobro prehranjene z dušikom, so običajno
bolj bujno rastoče, kar spremeni mikroklimo v posevku, da je ugodnejša predvsem za
glive, ki se lahko zaradi gostega sklopa še hitreje širijo po posevku. Napačno je
prepričanje, da so z dušikom podhranjene rastline bolj odporne. Zmanjšanje pojava
bolezni je pogosto povezano še z zadostno oskrbljenostjo rastlin s kalijem, podobno
velja tudi za fosfor, kalcij,… Rastline, kot so bela in rjava gorjušica ter oljna redkev,
ki jih sejemo za zeleno gnojenje, so nam lahko v pomoč tudi v boju s škodljivci. Če
bomo te rastline pred cvetenjem zdrobili (zmleli) in takoj zadelali v tla do globine 15
cm, se bodo iz njih v času razgradnje izločale kemične snovi, ki nam služijo kot
 biofumiganti. Ustvarjeni plini pa lahko negativno vplivajo na pojav talnih škodljivcev
povzročiteljev bolezni in na kalitev plevelov.

Nekaj primerov:
- Paradižnik, ki je skromno oskrbljen z dušikom, je pogosto bolj občutljiv/dovzeten za okužbe s sivo
plesnijo (Botrytis sp.), kot paradižnik, ki je normalno preskrbljen.
- Z uporabo različnih gnojil vplivamo tudi na kislost tal (pH). Tako posredno vplivamo na primer tudi na
pojav golšavosti kapusnic (Plasmodiophora brassicae), saj povzročiteljici zelo ustrezajo kisla tla (tla z
nizkim pH) v katerih se rada zadržuje vlaga. V primeru težav s to boleznijo je zelo pomembno, da
kapusnice sadimo v dobro drenirana tla z nevtralno ali bazično reakcijo.
- Nasprotno je visok pH ugoden za razvoj navadne in mrežaste krastavosti krompirja (Streptomyces spp.).
Za zmanjševanje težav s to boleznijo je poleg izvajanje drugih ukrepov zelo pomembno tudi zniževanje
kislosti tal.

i) uravnavanje vode in vlage v tleh oziroma v substratu: Pomembno vlogo v razvoju

škodljivih organizmov imata voda in vlaga. Redna preskrba rastlin z vodo spodbuja
rast rastlin in preprečuje pojav sušnega stresa, ki lahko še poveča škodo, ki jo
povzročijo škodljivi organizmi. Rastline v sušnih obdobjih oskrbujmo s potrebno
količino vode (namakanje), oziroma poskrbimo za odvodnjavanje odvečne vode iz
slabo odcednih tal. Na vlago v posevku vplivamo tudi z zatiranjem plevela, večjo
medvrstno in vrstno razdaljo, z zmernejšim gnojenjem, odstranjevanjem zelene listne
mase (na primer zalistnikov pri paradižniku, spodnjih listov na kumarah,…).

Nekaj primerov:
- Navadna pršica (Tetranychus urticae) je v posevkih paprike, kumar, fižola,… še zlasti nevarna v sušnih
in vročih letih. Težave s pršico zmanjšujemo z dvigovanjem vlage v posevku (na primer oroševanje
rastlin), vendar lahko tako v posevkih povečamo nevarnost za okužbe z glivami, saj višja vlaga in
omočenost listja godita tem povzročiteljem bolezni.
- Pri vzgoji sadik zelenjadnic se v primeru pretirano mokrih substratov ali v splošno slabo zračenih
zavarovanih prostorih s splošno mokroto in visoko talno vlago ter temperaturo 18 – 24°C, srečujemo z
žalovalkami (Sciaridae ). Ličinke žalovalk se hranijo s humusom, na razpadajoči organski snovi,
napadajo korenine, obgrizejo stebelno bazo in vrtajo v steblih rastlin. Pri tem prekinejo prevajanje
tekočin po prevodnem sistemu, skozi odprtine pa prodrejo bakterije in talne fitopatogene glive, ki
povzročajo propadanje predvsem mlajših rastlin.
- Pri pridelavi zelenjadnic v slabo odcednih tleh pogosto težave povzročajo glive iz rodu Phytium in/ali
Phytophthora (povzročiteljice padavice sadik).

j) rastlinska higiena: v pridelavi zelenjadnic je zelo pomembno, da pravočasno in v

zadostni meri iz posevkov in skladišč odstranimo vir kužila ali škodljivcev.
Pomembno je tudi čiščenje in po potrebi razkuževanje orodja, opreme, strojev,
obleke,…, ki jih uporabljamo v posevkih z namenom preprečitve širjenja okužbe
oziroma škodljivcev. Obolele in s škodljivci napadene rastline ne sodijo na kompostne
kupe ali na kupe v bližini posevkov, saj ti ostanki lahko predstavljajo vir kužila in
škodljivcev za sosednje posevke ali posevke, ki sledijo v kolobarju. Okužene ali
napadene rastline čim prej odstranimo in odnesemo iz posevka ter jih zakopljemo v tla
na mestih, kjer ne bo prihajalo do širjenja bolezni. Z vidika rastlinske higiene je
pomembno tudi odstranjevanje ali izkoreninjanje plevelov iz posevkov in njihove
okolice. Plevele moramo odstranjevati preden pričnejo semeniti, saj tako preprečimo,
da bi se pleveli na neki površini ali v njeni okolici še razširili.
Zapleveljen posevek buč (foto: Iris Škerbot)

Nekaj primerov:
- Z bakterijskim rakom (Clavibacter michiganensis subsp. michiganensis) okužen paradižnik čim prej
odstranimo iz posevka in rastlino uničimo (zakopavanje), saj lahko bakterija na okuženih ostankih
rastlin v tleh preživi do treh let.
- Mokasta kapusova uš (Brevicoryne brassicae) sesa sok na mladih listih kapusnic ter s tem povzroča
iznakaženost in zakrnelost rastlin. Ker uš ne napade vseh rastlin v posevku naenkrat je smiselno v času,
ko opazimo njihov pojav na posameznih kapusnicah, napadene rastline ali dele rastlin odstraniti in
uničiti. Tako preprečimo širjenje škodljivca na druge sosednje rastline.
- Po končanem okopavanju posevka zelja, ki je okužen z golšavostjo kapusnic (Plasmodiophora
brassicae), orodje, ki smo ga uporabili za okopavanje, temeljito operemo, saj bomo tako preprečili
prenos trajnih spor na druga, neokužena zemljišča.

k) uporaba protiinsektnih mrež in vlakninastih prekrivk (agrokopren): uporabljamo jih z

namenom preprečitve dostopa letečih žuželk do rastlin. S tem preprečimo ali
zmanjšamo škodo, ki bi jo škodljive žuželke na rastlinah naredile s hranjenjem in/ali
pri prenosu bolezni. S protiinsektnimi mrežami posevke varujemo tudi pred ptiči,
divjadjo, dežjem, vetrom in točo. Predpogoj za uspešno prekrivanje posevkov s
protiinsektnimi mrežami ali vlakninastimi prekrivkami je, da na rastlinah in v tleh na
katerih rastejo rastline, ki jih bomo prekrili, ni škodljivcev teh rastlin. Najbolje je, da
posevek pokrijemo takoj po presajanju sadik oziroma ob oblikovanju prvih pravih
listov sejanih rastlin. V primerih, da takojšnje pokrivanje zaradi odsotnosti škodljivcev
ni potrebno, je posevke potrebno prekriti še pred naletom škodljivcev. V primeru
prekrivanja napadenih posevkov se lahko zgodi, da se škodljivec pod prekrivko
razmnoži še bolj kot na neprekritem posevku (razlog: ugodnejša mikroklima za razvoj
škodljivca, odsotnost naravnih sovražnikov, ki jim prekrivka preprečuje dostop).
Seveda ustrezno zaščito lahko zagotovimo z uporabo nenatrganih oziroma
nenaluknjanih mrež ali prekrivk, ki morajo biti ob namestitvi dobro pritrjene oziroma
obtežene. Neposredno prekrivanje je priporočljivo na rastlinah z dobro nosilnostjo, pri
 ostalih pa je priporočljivo postaviti enostavnejšo nosilno konstrukcijo. Z uporabo
vlakninastih prekrivk in protiinsektnih mrež ne bomo uspešni, če po oskrbi posevka
prekrivk ne bomo takoj spet namestili na njihovo mesto. Uporaba prekrivk ima lahko
tudi negativne stranske učinke: preprečuje dostop opraševalcev do rastlin, rastline so
slabše osvetljene in posledično lahko bolj nežne ali pretegnjene, izhlapevanje vode je
manj intenzivno, nihanje temperature pa je manjše.

Posevke lahko pred škodljivci varujemo s prekrivanjem s protiinsektnimi mrežami

(foto: Iris Škerbot)

Nekaj primerov:
- Čas oskrbe prekritih posevkov prilagodimo tako, da bodo neprekriti čim krajši čas in še to v času, ko je
verjetnost naleta škodljivcev čim manjša. Kapusov molj (Plutella xylostella) leta predvsem zvečer, zato
oskrbo prekritih posevkov opravimo preko dneva, ko škodljivec počiva.
- V primeru, da bomo plodovke ali stročnice za seme želeli obvarovati pred naletom škodljivcev z
uporabo protiinsektnih mrež ali uporabo kopren, bomo dostop do rastlin preprečili tudi opraševalcem. V
primeru, da želimo imeti posevke prekrite tudi v času cvetenja, je smiselno pod prekrivke naseliti
opraševalce.

l) medsetve in medsaditve: V ekološki pridelavi med zelenjadnice ene vrste pogosto

sejemo ali sadimo zelenjadnice druge vrste, različne dišavnice in začimbnice, druge
cvetoče rastline in podobno. V takšnih posevkih je običajno manj težav s škodljivci,
saj je v posevku manjše število gostiteljskih rastlin in škodljivci zaradi vmesnih rastlin
težje poiščejo gostiteljsko rastlino, hkrati pa je v posevku več naravnih sovražnikov
škodljivcev. V mešanem posevku je mikroklima drugačna kot v monokulturi, kar
seveda vpliva na bolezenske povzročitelje. V takšnem posevku se nekateri patogeni
tudi počasneje širijo, saj so negostiteljske rastline med gostiteljskimi neke vrste fizična
ovira, hkrati pa na primer spore, ki padejo na negostiteljsko rastlino na njej običajno
 tudi končajo svoje ''potovanje'' do gostiteljske rastline in propadejo. Pri načrtovanju
medsetev in medsaditev bodimo pozorni pri kombinacijah rastlin, saj lahko z napačno
izbiro le teh še pospešimo razvoj škodljivcev in pripomoremo k hitrejšemu širjenju
patogenov. Medsetve in medsaditve imajo lahko še druge prednosti (na primer
doprinesejo k boljšemu izkoristku svetlobe, pripomorejo k varovanju oziroma
senčenju na sončno pripeko občutljivih rastlin, metuljnice poskrbijo za dodatno oskrbo
sosednjih rastlin z dušikom in podobno) ali tudi slabosti (med rastlinami lahko prihaja
do konkurence za hranila, svetlobo in prostor, v primeru potrebe po uporabi v ekološki
pridelavi dovoljenih sredstev za varstvo rastlin težko preprečimo ali pa sploh ne
moremo preprečiti zanosa sredstva na sosednje gojene rastline).

Nekaj primerov:
- Setev koruze poleg nizkega fižola pripomore k zmanjšanju možnosti, da bi na primer listne uši priletele
do fižola, saj koruza zaradi svoje višine predstavlja bariero pred fižolom.
- S setvijo cvetočih rastlin na robove posevkov v posevke privabljamo opraševalce in ostale koristne
vrste.

m) privabilni posevki: Ob robovih njiv ali v trakovih med posevki posejemo rastline, ki
privabljajo nekatere škodljivce in nato zatiranje teh škodljivcev opravimo le na teh
robnih rastlinah ali pasovih. Podobno lahko posejemo mešanice rastlin, ki bodo
cvetele preko celotne rastne dobe in bodo s svojo barvo, vonjem, okusom,…
privabljale koristne vrste in bodo vzpostavljale ravnotežje s škodljivimi vrstami v
posevku (ti dosevki pomembno pripomorejo k varovalnemu biotičnemu varstvu).

Nekaj primerov:
- Ob ali med zelje ali cvetačo posejmo ali posadimo rukolo ali pak choi ali kitajski kapus. Namesto na
zelje ali cvetačo se bodo kapusovi bolhači (Phyllotreta sp.) raje naselili nanje.
- V posevkih solate pogosto poškodbe na rastlinah povzroča travniška stenica (Lygus pratensis). Na rob
posevka je smiselno pred saditvijo solate posejati lucerno in jo vzdrževati v dobrem stanju. Stenice se
bodo raje kot na solati prehranjevale na lucerni in tako se bo pritisk na škodljivca zmanjšal.

n) ustrezen čas spravila pridelka: V posevkih in kulturah, kjer je to mogoče, lahko z

zgodnejšim spravilom uravnavamo tudi težave s posameznimi boleznimi ali
škodljivci.

Primer:
V posevkih krompirja, v katerih se proti koncu rastne dobe pojavi in širi krompirjeva plesen
(Phytophthora infestans), je smiselno cimo čimprej pokositi in odstraniti, s spravilom pridelka nekoliko
počakati (da se kožica na krompirju nekoliko utrdi) in nato opraviti izkop krompirja. Tako se bomo
izognili propadu cime zaradi okužbe ter okužbam gomoljev.

o) uporaba sredstev za krepitev rastlin (SKR): Le ta so nam lahko v pomoč, ko s

tradicionalnimi gojitvenimi ukrepi ne uspemo dovolj učinkovito zadržati škodljivih
organizmov na ravni, do katere ne povzročajo velikih izgub. Pri SKR izpostavljamo
ugodne učinke na gojene rastline in mikrobni svet v tleh in na rastlinah, ki povzročijo,
da se rastline lažje branijo pred škodljivimi organizmi in se bolje obnavljajo po
poškodbah zaradi škodljivih organizmov in drugih dejavnikov. Pogosta uporaba
velikih količin SKR lahko povzroča fitotoksičnosti, škoduje naravnim sovražnikom in
opraševalcem ter lahko vpliva na videz in okus pridelkov. Pri številnih zelenjadnicah
se izogibamo uporabi teh sredstev tik pred spravilom pridelka.
Metode varstva rastlin z nizkim tveganjem
Za obvladovanje škodljivih organizmov uporabljamo naslednje metode varstva rastlin z
nizkim tveganjem: mehansko ali fizikalno zatiranje plevela, mehansko ali fizikalno
odstranjevanje napadenih ali okuženih rastlin, ali delov rastlin ali škodljivih organizmov,
uporaba FFS izdelanih na podlagi mikroorganizmov, rastlinskih izvlečkov, feromonov in
snovi z nizkim tveganjem, uporaba koristih organizmov za biotično varstvo rastlin in uporaba
osnovnih snovi.

1. MEHANSKO ALI FIZIKALNO ZATIRANJE PLEVELA:

Izvedba širokega kolobarja, pravočasno spravilo pridelkov, gnojenje, ki pripomore k rasti
zelenjadnic, pridelovalna higiena in setev prečiščenega semena znatno pripomorejo k
zmanjševanju zapleveljenosti njivskih površin. V Sloveniji imamo izredno ugodne razmere za
razvoj plevelov (bogata tla, veliko padavin). V pridelavi zelenjadnic je zelo pomembno, da z
izvajanjem različnih ukrepov zagotovimo čim manjšo banko semen v tleh in preprečujemo
vnos plevelnih semen na njivske površine z uporabo prečiščenega semena, kompostiranih
organskih gnojil in s stroji. Plevelov nikoli ne moremo popolnoma zatreti, hkrati pa se
zavedajmo, da je manjša populacija plevelov potrebna tudi s stališča naravnih ravnovesij (za
življenje številnih, pogosto nevidnih, prebivalcev njiv).
Med neposredne ukrepe štejemo mehansko zatiranje (ročno ali strojno), uporabo ognja,
prekrivk in zastirk. Podobno kot pri večini poljščin je tudi pri pridelavi zelenjadnic zelo
pomemben ukrep izvedba slepe setve (metoda provokacije). V primeru izvedbe setve
zemljišče za setev ali sajenje vrtnin pripravimo vsaj 14 dni pred predvidenim terminom setve
oziroma presajanja zelenjadnice. S pripravo vzpodbudimo semena enoletnih plevelov, da
vzniknejo. Pred vznikom ali presajanjem zelenjadnice z enim ali več prehodi z mehanskimi
orodji ali ognjem zatremo vznikli plevel (za enoletne plevele hode ponavljamo v fazi »belih
nitk«). Na ta način obdelujemo le plitvo plast tal (nekaj centimetrov), da ne dvigujemo spečih
novih semen iz globin. Po enem ali več prehodov pred vznikom sejanih zelenjadnic, lahko v
zelenjadnicah, ki to prenesejo, nadaljujemo z zgodnjim prečesavanjem posevkov po vzniku
(običajno uporabimo česala). Če plevelov ne uspemo zatreti na ta način ali da iz različnih
razlogov plevel raste nekoliko dlje, lahko izvedemo dva plitva prehoda z zvezdasto kotalno
brano (pri večjih hitrostih dobesedno zmelje plevele na površini).
V pridelovalni sezoni lahko uporabljamo tudi bolj specialno vrtnarsko mehanizacijo, s katero
vzdržujemo tla nezapleveljena. Žal nakup specialne mehanizacije pogosto predstavlja visok
strošek. Najpogosteje uporabljena mehanizacija je zvezdasti okopalnik.
Poleg neugodnih učinkov, ki so posledica izvedbe strojno mehaničnega zatiranja plevelov
(povečana poraba energentov, možen neugoden vpliv na strukturo tal, povzročanje
oksidativne mikrobne razgradnje organske snovi, pospeševanje erozije,…), ima uporaba
orodij tudi koristne stranske učinke, kot so na primer rahljanje tal in posledično lažje
prodiranje korenin, spomladi segrevanje zelo hladnih tal, prekinitev kapilarnega dviga vode in
posledično zmanjšanje izgube vlage, dovajanje zraka v zbita tla za povečanje mikrobne
aktivnosti in razvoja korenin, povečanje vpojne sposobnosti tal ob velikih količinah padavin,
zadelava gnojil in pospešitev njihovega delovanja in podobno.
V ekološki pridelavi lahko plevele zatiramo tudi z uporabo ognja. Za uspeh je potrebnih več
hodov, ki jih ponavljamo ob vsaki obnovi plevelne populacije. Pri tej metodi z ognjem tkiva
pregrejemo le toliko, da v njih zavre voda. Višje razvojne stopnje kot je plevel, večja je
poraba goriva. S to metodo smo uspešnejši pri zatiranju enoletnih plevelov, večletnih pa ne
moremo popolnoma zatreti, saj se le ti po ožiganju obnovijo iz podzemnih organov. Trave se
po ožiganju bolje obnovijo kot širokolistni pleveli. Trave ožigamo, ko imajo dva lista, druge
enoletne plevele pa lahko tudi v višjih stadijih. Trave lahko po prvem ožiganju še osipamo in
tako zmanjšamo njihovo obnovitveno sposobnost. Ožiganje se zelo dobro kombinira tudi z
mehanskim zatiranjem (najprej izvajamo mehanske metode, končamo pa zatiranje z
dvakratnim ožiganjem pod list). S tem ne povzročamo premikanja tal v kasnejših fazah rasti
in posledično ni naknadnega vznika plevelov. Posebej primerni so za odstranjevanje trajnih in
enoletnih plevelov na strniščih, ob robovih njiv in na poteh. Dobro se obnesejo tudi pri
vrtninah s kratko rastno dobo (motovilec, špinača, redkvica, rukola…).
Za zmanjševanje zapleveljenosti v pridelavi zelenjadnic pogosto uporabljamo folije in
zastirke. Z uporabo folije dosežemo zatiranje plevelov in dobro uravnavanje temperature in
vlage. Z uporabo folij v zavarovanih prostorih tako preprečujemo visoko zračno vlago, kar je
zelo pomembno z vidika vpliva na razvoj nekaterih bolezenskih povzročiteljev in škodljivcev.
Folija predstavlja znaten strošek (stroški folije in polaganja), ki pa je v donosnejših kulturah
seveda sprejemljiv. Pri nakupu in uporabi folij bodimo pozorni na razmike med luknjami za
sajenje, saj nas v primeru pregosto posejanih lukenj želja po višjem pridelku zapelje v
preveliko gostoto sajenja za posamezno kulturo (premajhna medvrstna in vrstna razdalja),
zaradi česar se spremeni mikroklima v posevku in imamo posledično lahko več težav z
glivičnimi in bakterijskimi obolenji ter škodljivci. V primeru, da so luknje za sajenje
premajhne, imamo lahko v času takoj po presajanju sadik v toplih dnevih težave z ožigi stebel
in listov mladih rastlin. V vročih letih se pri pridelavi na foliji srečujemo tudi s sončnimi in
toplotnimi ožigi na plodovih in drugih organih, ki so v neposrednem stiku s folijo. Pri
pridelavi uporabljamo črne, rjave, bele, prozorne,… folije. Pri uporabi belih folij ne
zvišujemo temperature zemlje in pritlehnega zraka. Prozorne folije pa so v naših razmerah
manj uporabne, ker se pleveli pod njimi razvijajo še bujneje kot sicer. V primeru prevelikih
lukenj za sajenje pleveli izrastejo tik ob sadiki in prav tako naredijo veliko škodo, saj učinki
folije ugajajo tudi njim. Plevele, ki so odgnali iz odprtin ob sadikah, čim prej odstranimo, saj
lahko sicer ob izruvanju plevela izrujemo tudi sadiko. Slaba plat folije so še stroški spravila in
odstranjevanja. V zadnjih letih prav zato na pomenu pridobivajo biorazgradljive folije, ki jih
po končani pridelovalni sezoni enostavno zadelamo v tla. Pri izbiri biorazgradljive folije
bodimo pozorni predvsem na njeno obstojnost, ki more ustrezati dolžini rastne dobe
zelenjadnice, ki jo bomo na tej foliji pridelovali (solata ima na primer krajšo rastno dobo kot
zelje in bi zato v solati lahko uporabili folijo, ki je obstojna krajši čas. Če pa želimo na istem
mestu v letu pridelati solato v dveh, treh turnusih, pa moramo seveda upoštevati, da
potrebujemo dalj časa obstojno folijo). Pri uporabi folije na nagnjenih terenih je smiselno med
grebeni s folijo pustiti nekaj plevelov, da ne prihaja do erozije (voda se iz folije ob nalivih
hitro steka med grebene). V tujini zato med grebene pogosto posejejo rž. Le ta na začetku
razvoja sadik nudi zaščito pred vetrom in ustvari ugodno mikroklimo, pozneje jo zmulčimo in
iz nje nastane zastirka. V ekološki pridelavi lahko med grebene posejemo mešanice križnic,
trav in detelj, ki služijo kot privabilni posevek. Privabilni posevek občasno pokosimo, zaradi
varovanja koristnih vrst je smiselna košnja posameznih delov, da se koristne vrste lahko v
vmesnem času zatečejo v nepokošen del in ne preidejo na gojene rastline. Na mnogih
kmetijah pasove med grebeni v zadnjih letih prekrivajo s trakovi iz agrotekstila. Z uporabo
folij se lahko povečajo težave z nekaterimi škodljivci in boleznimi. Povečajo se negativni
učinki pretiranega namakanja.

Uporaba zastirk je ena od najstarejših metod zatiranja plevelov:

1. Zastiranje tal v prvi vrsti varuje tla pred vremenskimi vplivi: dežjem, vetrom, sončno
pripeko, ki rušijo strukturo tal. Tla se zaradi slabše in porušene strukture bolj zbijajo
in sesedajo ter ne omogočajo več optimalnih razmer za rast korenin in sprejem hranil v
rastline. Pod zastirkami ostajajo tla rahla in zračna.
 2. Druga izredno pomembna vloga zastirk je senčenje tal. Koreninski sistemi ne delujejo
pravilno, ko temperatura tal preseže 25 °C. Zastrta, prekrita tla so hladnejša in
korenine v njih lahko normalno opravljajo svojo funkcijo. Omogočen je sprejem vode
in hranil.
3. Tretja pomembna vloga zastiranja tal je varčevanje z vodo, saj zastirke preprečijo
izhlapevanje. Tla ostajajo dalj čas vlažna, voda pa ostaja v območju korenin in jim je
dostopna.
4. Visoka zračna vlaga ogroža zdravstveno varstvo zelenjadnic. Preprečevanje
izhlapevanja z uporabo zastirk je zato pomembno tudi s stališča zdravstvenega varstva
zelenjadnic. Tako lahko zastirke obravnavamo kot dodatno (pomožno) tehnologijo
naravnega varstva zelenjadnic.

Zastirke so iz različnih snovi ali rastlin in pripravljene na različne načine. Kot material za
zastirke lahko uporabljamo odpadke papirne, tekstilne ali lesne industrije, ki pa v ekološki
pridelavi niso najbolj zaželeni. Pogosteje za zastirko uporabljamo materiale kot so žitna
slama, seno, mleta koruznica, nepreperel kompost, praprot, trstičje, ovčja volna, luščine ajde,
ostanki lupin lupinarjev,… Z zastirko fizično preprečimo vznik plevelov, ohladimo tla,
preprečimo dostop svetlobe in zastirka lahko izloči snovi, ki zavirajo kalitev plevelov.
Zastirke so zelo dobrodošle tudi kot protierozijska zaščita tal. Pomembno je, da material za
zastiranje enakomerno porazdelimo po površini. Najučinkovitejše so proti enoletnim
plevelom, veliko manj pa proti večletnim (prodrejo skozi zastirko) in ker trajni pleveli lažje
prenesejo zastiranje, se lahko njihov delež pri dolgotrajnem zastiranju tal poveča. Pri uporabi
zastirk se lahko povečajo težave z voluharjem, mišmi in polži. Zastirke iz organskih
materialov hkrati uporabimo kot organska gnojila, saj jih običajno po letu uporabe (v jeseni)
vdelamo v tla. Pri uporabi zastirk v zelenjadnicah, kot so na primer buče, paradižnik,
kapusnice,… moramo presoditi tudi morebitne alelopatske učinke snovi, ki se sproščajo iz
zastirk. Iz organskih zastirk se lahko sproščajo tudi neprijetne vonjave, ki se vežejo na
plodove in lahko zmanjšajo njihovo tržno vrednost.
Slama ima posebej spomladi odlično vlogo. V sončnih dnevih se podnevi ogreva, ogreje se
tudi zrak v votlih bilkah, zato ponoči to toploto oddaja tudi mladim rastlinam. Vendar ima
zastirka iz slame tudi slabost. Slama in vsa organska suha masa namreč za svoje razpadanje
potrebuje dušik. Tega seveda jemlje iz zemlje, zato se lahko to pozna tudi pri pridelku. V tleh,
kjer je vsebnost organske snovi pod 4%, pri pridelavi zelenjadnic odsvetujemo uporabo
zastirke iz slame.
Za zastiranje tal lahko uporabimo različne materiale (npr. folije, slamo,…) (foto: Iris Škerbot)

Poleti se (vsaj na manjših površinah in v rastlinjakih) bolje obnesejo zastirke iz sveže

pokošenih rastlin. Izberete lahko katerekoli pokošene rastline. Najpogosteje seveda
uporabljamo pokošeno travo, vendar mora biti pokošena pred cvetenjem oziroma
semenenjem.
Zastirka iz sveže rastline zemljo tudi hladi, obenem pa sokovi ravnokar pokošenih rastlin
vsebujejo tudi nekaj hranil v sledovih, zato se lahko uporaba svežih, zelenih zastirk upošteva
tudi kot dognojevanje.
Uporaba zastirk iz svežih (zelenih) materialov je priporočljiva tudi v zavarovanih prostorih,
kjer je potrebno dodatno senčenje in ohlajevanje zemlje okoli rastlin. Če to omogoča pH tal,
ki pa je ob rednem gnojenju z organskimi gnojili s kmetije (kompost, gnoj) običajno dovolj
visok, potem se kot zastirko lahko uporablja tudi žagovina. Vendar naj bo v tem primeru pH
lahkih, peščenih tal nad 5,8, srednje težkih tal pa nad 6.
Kot zastirko se v tujini uporabljajo še luščine ajde, ostanki lupin lupinarjev … , vendar
povečini v trajnih nasadih (špargelj, artičoka…).
Posebno omembo pa zasluži ovčja volna (dlaka). Pomešana z zemljo je gnojilo, če pa jo
položimo v srednje debeli plasti (10 cm) okoli rastlin je najprej zastirka, ki jo na koncu sezone
zadelamo v tla in služi kot organsko gnojilo. Volna je odličen izolator. Poleti je zemlja pod njo
hladna, spomladi pa topla. Predvsem pa volna deluje kot odlična shramba za vodo. Zaradi
strukture dlake močno vpija vodo in jo potem zelo dolgo oddaja koreninam rastlin. S tem
varčujemo z vodo pa tudi preprečimo neenakomerno preskrbo rastlin z vodo, ki vodi do
fizioloških motenj.
Podobno delovanje (korist) ima zastirka iz filca. Filcanje je poseben postopek, s katerim
prepletemo dlake volne v stabilnejšo obliko, ki ne razpade tako hitro, ne izgubimo pa
uporabnih lastnosti volne. Opozorilo: gradbeno filc ne vsebuje samo volne, dlake ovac ampak
tudi umetne materiale. Zato se jih ne zaorava ampak jo je potrebno odstraniti v skladu z
ustreznimi predpisi.
Za pripravo zastirk pogosto uporabimo tudi ajdo, posebne vrste ovsa, gorjušice, redkev,
facelijo, grašice in proso. Z uporabo zastirk iz vmesnih dosevkov dosežemo še druge učinke,
kot so na primer spremenjeni režim sproščanja/sprejemanja hranil in vode, spremenjen
temperaturni cikel, drugačna mikrobna aktivnost, alelopatski učinki, razkuževanje tal
(biofumigacija), spremembe v populaciji škodljivcev… Uporaba zastirk, ki se razvijejo iz
podsevkov, dosevkov in drugih rastlin, je posebna oblika združene setve.

Še nekaj nasvetov pri polaganju zastirk:

Spomladi polagamo zastirko sredi sončnega dneva, ko so tla najbolj ogreta. Ker deluje kot
izolator, bodo tla prej in dlje časa topla. Če jo položimo v hladnem, oblačnem dnevu, bo
rezultat obraten – tla se bodo ogrevala počasneje. Podobno deluje tudi pri ohranjanju vlažnosti
tal. Ne polagamo je na popolnoma suha tla, saj jih bo težko namočiti. Prav tako je ne
polagamo na popolnoma premočena tla, saj se ne bodo dovolj hitro primerno osušila.

Z zastiranjem tal tudi pri pridelavi v zavarovanih prostorih lažje obvladujemo plevel (foto:
Iris Škerbot)

2. MEHANSKO ALI FIZIKALNO ODSTRANJEVANJE NAPADENIH ALI

OKUŽENIH RASTLIN, ALI DELOV RASTLIN ALI ŠKODLJIVIH
ORGANIZMOV

3. UPORABA FFS IZDELANIH NA PODLAGI MIKROORGANIZMOV,

RASTLINSKIH IZVLEČKOV, FEROMONOV IN SNOVI Z NIZKIM
TVEGANJEM (podatki o registriranih sredstvih iz te skupine so zajeti v preglednici
 Seznam sredstev za varstvo rastlin, katerih uporaba je dovoljena v ekološki pridelavi
zelenjadnic)

4. UPORABA KORISTIH ORGANIZMOV ZA BIOTIČNO VARSTVO

RASTLIN:

Biotično varstvo rastlin je način obvladovanja škodljivih organizmov v kmetijstvu in

gozdarstvu z uporabo koristnih organizmov. To so domorodne ali tujerodne vrste organizmov,
kot so živi naravni sovražniki, antagonisti ali kompetitorji ali njihovi produkti in drugi
organizmi, ki se lahko sami razmnožujejo, vključno s tistimi, ki so pakirani ali formulirani kot
komercialen proizvod za biotično varstvo rastlin. Koristni organizmi (biotični agensi) so
plenilci, parazitoidi, entomopatogene ogorčice (EO), entomopatogene glive, bakterije,
protozoe, bakulovirusi, ki zatirajo škodljivce in antagonistični mikroorganizmi, ki zatirajo
povzročitelje bolezni.

Evropska in mediteranska organizacija za varstvo rastlin (EPPO) v ožjem smislu z izrazom

biotično varstvo rastlin razume varstvo rastlin pred škodljivci. V širšem smislu pa v koncept
biotičnega varstva rastlin prištevamo tudi biotično zatiranje rastlinskih bolezni.

Biotično varstvo pred škodljivci temelji na varovanju in spodbujanju razmnoževanja

koristnih organizmov v naravi in na ciljno vnašanje organizmov na prosto ali v prostore
ločene od narave. Poznamo štiri poglavitne pristope pri biotičnem varstvu:
- varovalno biotično varstvo (ta oblika varstva rastlin pred škodljivimi organizmi se
izvaja na prostem in je usmerjena v varovanje domorodnih koristnih organizmov in k
vzpodbujanju njihovega razmnoževanje in naselitve, z uporabo okolju prijazne
agrotehnike in fitofarmacevtskih sredstev (v nadaljevanju FFS), s setvijo vmesnih
posevkov ali privabilnih rastlin, ki spodbujajo razmnoževanje koristnih vrst),
- klasično biotično varstvo (tudi ta oblika se izvaja na prostem na način, da se načrtno
vnese tujerodna koristna vrsta za zatiranje tujerodnega škodljivega organizma, ki se je
razširil od drugod in v novem okolju nima učinkovitih naravnih sovražnikov),
- inokulativno biotično varstvo (ta oblika varstva se izvaja na način, da se načrtno
vnese koristna domorodna ali tujerodna vrsta, namnožena v laboratoriju, in se ciljno
spusti enkrat ali večkrat v rastni dobi, se na cilju samodejno razmnožuje in zatre
škodljivca),
- preplavno biotično varstvo (ta oblika varstva se izvaja na način, da se laboratorijsko
namnožena domorodna ali tujerodna koristna vrsta v večjem številu vnese v ciljni
prostor, preplavi le tega in rastline s ciljem hitrega zmanjšanja populacije škodljivega
organizma).

Inokulativno in preplavno biotično varstvo izvajamo pretežno v prostorih ločenih od narave,

razen uporabe entomopatogenih ogorčic, ki se na oba od omenjenih načinov izvajata
predvsem na prostem.
V biotičnem varstvu rastlin uporabljamo domorodne in tujerodne vrste organizmov.
Domorodna vrsta organizma je tista vrsta, ki je v določenem ekosistemu naravno navzoča,
tujerodna vrsta organizma pa je tista vrsta, ki jo naseli človek in v določenem ekosistemu pred
naselitvijo ni bila navzoča.
V Sloveniji pogoje glede vnosa, gojenja, trženja in uporabe domorodnih in tujerodnih vrst
koristnih organizmov za biotično varstvo rastlin ureja Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin
(Uradni list RS, št. 62/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/10 in 40/14 – ZIN-B). Postopke in
obveznosti pri izvajanju dejavnosti povezanih z biotičnim varstvom rastlin pa podrobneje
določa Pravilnik o biotičnem varstvu rastlin (Uradni list RS, št. 45/06). Seznama domorodnih
in tujerodnih vrste organizmov za namene biotičnega varstva sta priloga Pravilnika o
biotičnem varstvu rastlin in sta objavljena na spletnem naslovu:
http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravje_rastlin/bioticno_varstvo_rastlin_v_slo
veniji/ .
Uporabnik domorodnih vrst organizmov za namen biotičnega varstva rastlin mora biti za
vnos in uporabo strokovno in tehnično usposobljen (upošteva načela dobre kmetijske prakse,
varstva okolja in ohranjanja narave ter ima ustrezno tehnično opremo za uporabo koristnih
organizmov). Uporabnik, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in je tržni pridelovalec mora
biti tudi ustrezno usposobljen (potrdilo o pridobitvi znanja iz fitomedicine za izvajalca varstva
rastlin). Za vnos in uporabo tujerodnih organizmov za potrebe biotičnega varstva rastlin na
območje Slovenije, pa mora pridelovalec pridobiti dovoljenje UVHVVR, ki se izda v soglasju
z ministrstvom pristojnim za ohranjanje narave.
Seznam domorodnih vrst organizmov za namen biotičnega varstva rastlin in Seznam
tujerodnih vrst organizmov za namene biotičnega varstva rastlin vodi Uprava RS za varno
hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin na podlagi raziskav, strokovnih oziroma znanstvenih
člankov ali drugih uradnih dokazov in pozitivnega seznama koristnih organizmov Evropske in
mediteranske organizacije za varstvo rastlin (EPPO) ter standarda za fitosanitarne ukrepe o
varni uporabi koristnih organizmov za biotično varstvo rastlin. Seznama se aktivno
spreminjata.

Ličinka plenilske hržice pri plenjenju listnih uši (foto: Iris Škerbot)
Preglednica 8: Seznam domorodnih vrst organizmov in pripravkov, ki imajo dovoljenje za
trženje v Sloveniji in so primerni na namene biotičnega varstva vrtnin (na dan 18.12.2017):
Koristni organizem Ciljni škodljivi organizem Uporaba Pripravki, ki imajo
(prostor ločen od dovoljenje za
latinsko slovensko narave / na prostem) trženje v Sloveniji
dvopika polonica Aphididae (Myzus persicae, listne uši (siva breskova uš, Prostor ločen od APHIDALIA
(Adalia bipunctata) Macrosiphum euphorbiae, velika krompirjeva uš, narave
Aulacorthum solani, Aphis zelena krompirjeva uš,
gossypii) bombaževčeva uš)
plenilski resar Acarina, Thysanoptera pršice, resarji Na prostem /
Aeolothrips intermedius
plenilska pršica Amblyseius Tetranychus urticae, navadna pršica, Prostor ločen od
andersoni Aculops lycopersici, paradižnikova rjasta pršica, narave / na prostem /
Thysanoptera (tudi Aculus resarji (tudi jablanova
schlechtendali, Panonychus rjasta pršica, rdeča sadna
ulmi, Tetranychus pršica, dvopika pršica)
cinnabarinus)
plenilska stenica Thysanoptera (tudi resarji Na prostem /
Anthocoris nemorum Cacopsylla pyri) (tudi navadna hruševa
bolšica)
osica najezdnica Aulacorthum solani, zelena krompirjeva uš, Prostor ločen od ERVIPAR
Aphidius ervi Macrosiphum euphorbiae in velika krompirjeva uš in narave / na prostem
druge vrste iz družine druge vrste iz družine
Aphididae pravih listnih uši
osica najezdnica Myzus persicae siva breskova uš Prostor ločen od APHIPAR-M
Aphidius matricariae narave / na prostem
plenilska hržica Aphididae (Aphis gossypii, listne uši (bombaževčeva Prostor ločen od APHIDEND
Aphidoletes aphidimyza Myzus persicae, uš, siva breskova uš, velika narave / na prostem
Macrosiphum euphorbiae, krompirjeva uš, zelena
Aulacorthum solani) krompirjeva uš)

navadna tenčičarica Aphididae (Myzus persicae, listne uši (siva breskova uš, Prostor ločen od CHRYSOPA
(Chrysoperla carnea) Macrosiphum euphorbiae, velika krompirjeva uš, narave / na prostem
Aulacorthum solani, Aphis zelena krompirjeva uš,
gossypii) bombaževčeva uš)
sedmopika polonica Aphididae listne uši Na prostem /
(Coccinella septempunctata)
parazitodna osica Diglyphus Agromyzidae (Liriomyza listne zavrtalke Prostor ločen od MIGLYPHUS
isaea spp.) narave / na prostem
najezdnik rastlinjakovega Aleyrodidae (Trialeurodes ščitkarji (rastlinjakov Prostor ločen od EN-STRIP
ščitkarja vaporariorum, Bemisia ščitkar, tobakov ščitkar) narave
(Encarsia formosa) tabaci)
trepetavka Aphididae ( Myzus persicae, listne uši (siva breskova uš, Prostor ločen od SYRPHIDEND
Episyrphus balteatus Macrosiphum euphorbiae, velika krompirjeva uš, narave / na prostem
Aulacorthum solani, Aphis zelena krompirjeva uš,
gossypii) bombaževčeva uš)
entomopatogena ogorčica Coleoptera, Diptera, hrošči, dvokrilci, metulji Prostor ločen od LARVANEM
Heterorhabditis Lepidoptera narave / na prostem
bacteriophora
Otiorhynchus sulcatus, brazdasti trsni rilčkar, vrtni Prostor ločen od Nematop®
Phyllopertha horticola, hrošč, junijski hrošč narave / na prostem
Amphimallon solstitiale

mehkokožna plenilka Aleyrodidae (Trialeurodes ščitkarji (rastlinjakov Prostor ločen od MIRICAL

Macrolophus pygmaeus vaporariorum, Bemisia ščitkar, tobakov ščitkar) narave
tabaci)
plenilska pršica Tetranychidae pršice prelke Prostor ločen od /
Neoseiulus californicus narave / na prostem
plenilska pršica Thysanoptera resarji Prostor ločen od THRIPEX,
Neoseiulus cucumeris narave / na prostem THRIPEX-PLUS
cvetna plenilka Thripidae (Frankliniella resarji Prostor ločen od /
Orius majusculus occidentalis, Thrips tabaci) (tobakov resar, cvetlični narave / na prostem
resar)
rjava trnovka Lepidoptera gosenice metuljev Prostor ločen od /
(Picromerus bidens) narave / na prostem
osica najezdnica Aphididae listne uši Prostor ločen od /
Praon volucre narave
entomopatogena ogorčica Gryllotalpa gryllotalpa, navadni bramor, talne Prostor ločen od CAPSANEM
Steinernema carpocapsae Agrotis spp. sovke iz rodu Agrotis narave / na prostem
Tipula paludosa, Tipula košeninarji, sovke iz rodu Prostor ločen od Nemastar®
oleracea, Agrotis spp., Agrotis, navadni bramor narave / na prostem
 Gryllotalpa gryllotalpa
Psila rosae, Delia radicum, korenjeva muha, kapusova Prostor ločen od Nemasys® GROW
Spodoptera exigua, muha, sovke, čebulna narave / na prostem YOUR OWN
Spodoptera littoralis, Agrotis muha, košeninar, mrtvaške (kombinacija S.
segetum, Hylemya antiqua, mušice, cvetlični resar carpocapsae in S.
Tipula paludosa, Bradisia feltiae)
spp., Frankliniella
occidentalis
entomopatogena ogorčica Sciaridae žalovalke (mrtvaške Prostor ločen od ENTONEM
Steinernema feltiae mušice) narave / na prostem
Bibio spp., Lycoriella spp., marčnice, žalovalke, Prostor ločen od Nemaplus®
Bradysia spp., Liriomyza šampinjonove muhe, listne narave / na prostem
spp., Crioceris asparagi, zavrtalke iz rodu
Crioceris duodecimpunctata, Liriomyza, špargljev
Frankliniella occidentalis, hrošč/lisasta beluševka,
Tuta absoluta pikčasta beluševka,
cvetlični resar,
paradižnikov molj
Frankliniella occidentalis, cvetlični resar, listne Prostor ločen od Nemasys®
Liriomyza spp., Tipula zavrtalke, košeninar, narave / na prostem
paludosa, Bradysia spp. mrtvaške mušice
Sciaridae žalovalke (mrtvaške Prostor ločen od SCIA-RID
mušice) narave / na prostem
Psila rosae, Delia radicum, korenjeva muha, kapusova Prostor ločen od Nemasys® GROW
Spodoptera exigua, muha, sovke, čebulna narave / na prostem YOUR OWN
Spodoptera littoralis, Agrotis muha, košeninar, mrtvaške (kombinacija S.
segetum, Hylemya antiqua, mušice, cvetlični resar carpocapsae in S.
Tipula paludosa, Bradisia feltiae)
spp., Frankliniella
occidentalis
entomopatogena ogorčica Otiorhynchus sulcatus in brazdasti trsni kljunotaj in Prostor ločen od Nemasys® L
Steinernema kraussei druge vrste iz rodu druge vrste iz rodu narave / na prostem
Otiorhynchus in reda jajčastih rilčkarjev in reda
Coleoptera hroščev
plenilska pršica Tetranychus urticae (tudi navadna pršica Na prostem /
Typhlodromus pyri Epitrimerus vitis, (tudi pršica trsne
Panonychus ulmi, Eriophyes kodravosti,
vitis) rdeča sadna pršica,
trsna listna pršica
šiškarica)
Opomba: Seznam komercialnih pripravkov, ki imajo dovoljenje za trženje v RS, je dostopen na spletnih straneh
UVHVVR: http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravje_rastlin/bioticno_varstvo_rastlin_v_sloveniji/.

Za učinkovito in uspešno uporabo naravnih sovražnikov škodljivcev moramo redno spremljati

dogajanje v svojih posevkih (razvoj gojene rastline, pojav, številčnost in razvoj škodljivcev),
natančno poznati razvoj in zahteve koristne vrste (optimalno temperaturo zraka, zračno
vlago,…) ter pred vnosom preveriti združljivost naravnih sovražnikov in sredstev za varstvo
rastlin, ki jih želimo v svojem posevku uporabiti v pridelovalni sezoni.
V času transporta in v času pred vnosom moramo slediti navodilom proizvajalca biotičnega
agensa in za posamezno vrsto zagotoviti optimalne pogoje glede temperature, zračne vlage,
svetlobe, premikanja. Le tako bodo koristni organizmi optimalno vitalni in nato tudi
učinkoviti.
Ličinke polonic pri plenjenju listnih uši (foto: Iris Škerbot)

5. UPORABA OSNOVNIH SNOVI:

Snov, ki je opredeljena kot osnovna snov, nima nevarnih lastnosti za zdravje in okolje in se
primarno uporablja drugje, na primer v prehrani, ali je že vpisana v Evropski farmakopeji, pa
ima poleg te prvotne uporabe lahko tudi pozitivne učinke na rastline in se lahko uporablja tudi
v varstvu rastlin.
Osnovne snovi so praviloma na splošno dostopne na trgu (na primer sladkor ali zelišča). Za
varstvo rastlin se lahko uporabljajo, če so odobrene z Uredbo Evropske Komisije kot osnovne
snovi. Uporabljajo se na način, kot je opisan v poročilu o pregledu osnovne snovi Evropske
Komisije. Osnovne snovi ne potrebujejo dovoljenja Uprave za promet in uporabo pri varstvu
rastlin.
V ekološki pridelavi rastlin je dovoljena uporaba naslednjih osnovnih snovi (Uredba (EC)
1107/2009 in Uredba (EC) 889/2008)) (na dan 22.01.2018): njivska preslica, hitosan
hidroklorid, saharoza, kalcijev hidroksid, fruktoza, lecitin, kis, sirotka, sončnično olje,
kopriva, pivo in gorčično seme v prahu.
Seznam osnovnih snovi je dostopen na spletnem naslovu:
http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/fitofarmacevtska_sredstva/registracija_fitofar
macevtskih_sredstev/registracija_in_dovoljenja_za_ffs/osnovne_snovi/.
Preglednica 9: Seznam osnovnih snovi, ki so primerne za uporabo v ekološki pridelavi zelenjadnic (na dan 18.12.2017):
Osnovna snov Način uporabe Zelenjadnica Proti povzročiteljem / Način uporabe Fenofaze Odmerek Število škropljenj/
namen uporabe karenca Najmanjši razmik med
škropljenji
Njivska preslica Sterilna nadzemna stebla kumara, solatna - pepelovka bučnic zalivanje korenin ali od pojava 9 nerazvitega 200 g/hL 2 škropljenji /najmanjši
(Equisetum arvense L.) in listi njivske preslice kumara (Podosphaera xhantii ali foliarno tretiranje lista na glavnem steblu razmik 3-4 dni
se posušijo, narežejo in Podoshaera fusca) (škropljenje rastlin) do 9 ali več vidnih Karenca: 15 dni
uporabljajo kot - koreninske gnilobe, kot so: primarnih stranskih
prevretek - navadna koreninska gniloba Uporaba v rastlinjakih. poganjkov
(Bipolaris sorokiniana / (BBCH 19-49)
Cochliobulus sativus),
- padavica sadik (Phytium
spp.)
paradižnik - črna listna pegavost foliarno tretiranje od prvega vidnega 200 g/hL 2 škropljenji /najmanjši
paradižnika (Alternaria (škropljenje rastlin) socvetja do vidnih 9 ali razmik 14 dni
solani) več socvetij Karenca: 15 dni
- okrogla listna pegavost Uporaba na prostem. (BBCH 51-59)
paradižnika (Septoria
lycopersici)
Hitosan hidroklorid Uporablja se v vodni vrtnine, Sprožilec obrambe rastlin škropljenje z majhno do od prvega lista do 50-100 g/hL 4-8 škropljenj
raztopini za tretiranje začimbnice (elicitor) proti patogenim srednjo porabo vode. razvoja plodu /najmanjši razmik 2
različnih kmetijskih glivam in bakterijam. (BBCH 1-7) Karenca: 0 dni tedna
rastlin ali za tretiranje Za tretiranje na prostem
semena in v rastlinjakih.
krompir škropljenje/potapljanje tretiranje semena 1 tretiranje
semena pred setvijo (z
majhno porabo vode).

Za sajenje na prostem
in v rastlinjakih.
Saharoza Uporablja se v hladni sladka koruza Sprožilec obrambe rastlin foliarno tretiranje – od razgrnjenih dveh 1 g/hL 3-4 škropljenja
vodni raztopini za (elicitor) proti koruzni vešči škropljenje zjutraj pred listov do Začetka /najmanjši razmik 15
tretiranje različnih (Ostrinia nubilalis). 9.00 uro (po sončni uri) metličenja (metlica je Karenca: 0 dni dni
kmetijskih rastlin s hladno vodno otipljiva na vrhu stebla)
raztopino, pripravljeno (BBCH 12-51)
tik pred uporabo.

Uporaba na prostem.
Lecitin Foliarno tretiranje z kumara - pepelasta plesen foliarno tretiranje z BBCH 10-89 150g/hL 2-6 škropljenj /
raztopino lecitina v (Podosphaera xhantii) raztopino lecitina v najmanjši razmik 5 dni
hladni vodi solata -pepelasta plesen (Erysiphe hladni vodi Karenca: 5 dni 2 škropljenji /najmanjši
cichoriacearum) razmik 7 dni
navadni -pepelovka motovilca Uporaba na prostem in 1 škropljenje
motovilec (Erysiphe polyphaga) v zaščitenem prostoru.
endivija -listna pegavost endivije 2-6 škropljenj /
(Phytophthora infestans) najmanjši razmik 7 dni
paradižnik -paradižnikova plesen 2-6 škropljenj /
(Phytophthora infestans) najmanjši razmik 7 dni
Kis Uporablja se v hladni Tržno seme -glive, kot so glive iz rodu enkratno tretiranje / Seme se začasno /
vodni raztopini za vrtnin: Alternaria (Alternaria spp.) semena tik pred setvijo namoči v raztopino 1 l
tretiranje semena korenček, kisa + 1 l vode in nato
različnih kmetijskih paradižnik in odstrani (25-50 g/L
rastlin ali za paprika a.s., izražene kot
dezinfekcijo orodja za Tržno seme -bakterijska uvelost enkratno tretiranje / ocetna kislina v
rezanje vrtnin: (Clavibacter semena tik pred setvijo pripravku iz 1 l kisa +
paradižnik, michiganensis), 1 l vode; 5-10%
paprika in zelje -bakterijska uvelost vsebnost ocetne kisline
paradižnika (Clavibacter v kisu)
michiganensis subsp.
michiganensis), Karenca: /
-bakterijski ožig
paradižnika (Pseudomonas
syringae pv. tomato),
-bakterijska pegavost
paprike (Xanthomonas
campestris pv. vesicatoria),
-siva plesen (Botrytis
aclada)
Sirotka Uporablja se v vodni kumare, cukini -pepelaste plesni foliarno tretiranje Od tri tedne po setvi 6-30 l/ha 3-5 škropljenj /
raztopini bučke, buče (Podosphaera fusca, (tretiranmo v sončnem (nerazvit 9 list na najmanjši razmik 7 dni
Podosphaera xanthii, vremenu, najbolje glavnem steblu) do 9 Karenca: /
Golovinomyces sp., zjutraj). Uporabiti jo je ali več vidnih prvih
Erysiphe cichoracearum, E. potrebno takoj. Ne sme stranskih poganjkov
orontii, Sphaerotheca se skladiščiti v (BBCH 19-49)
fulinginea, Leveillula kovinskih posodah.
cucurbitacearum)
Uporaba v rastlinjakih.
Sončnično olje Uporablja se v raztopini paradižnik -pepelasta plesen (Oidium foliarno tretiranje BBCH 32-37 in BBCH 0,46 (0,5 l) do 4,6 (5 l) 2-4 škropljenja /
hladne vode neolycopersici) 61-71 najmanjši razmik 8 dni
Uporaba na prostem. Ne sme se škropiti v Karenca: 2 dni
času cvetenja
paradižnika!
Kopriva Škropljenje z izvlečkom fižol -črna fižolova uš (Aphis foliarno tretiranje pomlad in poletje do 4500-7500 g a.s./ha 1-5 škropljenj /
ali prekrivanje tal fabae) BBCH 89 (polna najmanjši razmik 7
(mulčenje) Uporaba na prostem. zrelost) Karenca: 7 dni (običajno 15) dni
-navadna pršica 1-6 (navadno 3)
(Tetranychus urticae) škropljenj / najmanjši
razmik 7 do 21 dni
krompir -siva breskova uš (Myzus pomlad in poletje do 4500 do 10000 g 1-5 škropljenj /
persicae) BBCH 49 (konec a.s./ha najmanjši razmik 7
formiranja gomoljev) (običajno 15) dni
-krompirjeva plesen Pomlad, poletje do Karenca: 7 dni 1-6 škropljenj /
(Phytophthora infestans) BBCH 49 (konec najmanjši razmik 7-15
formiranja gomoljev) dni
listna zelenjava -uši (na primer: mokasta pomlad, poletje do 4500 do 7500g a.s./ha 1-5 škropljenj /
(solata, zelje) kapusova uš (Brevicoryne BBCH 19 (9 ali več najmanjši razmik 7
 brassicae), solatna listna uš razvitih listov) Karenca: 7 dni (običajno 15) dni
(Nasonovia ribisnigri))
kapusnice: -progasti kapusov bolhač pomlad, poletje do 4500 do 10000 g 1-6 škropljenj /
zelje, redkev (Phyllotreta nemorum) BBCH 19 (9 ali več a.s./ha najmanjši razmik 7
razvitih listov) (običajno 15) dni
-kapusov molj (Plutella pomlad, poletje do Karenca: 7 dni
xylostella) BBCH 49 (dosežena
tipična listna masa)
križnice -Alternaria sp. pomlad, poletje do 4500 do 7500g a.s./ha 1-6 škropljenj /
BBCH 49 (dosežena najmanjši razmik 7-15
tipična listna masa) Karenca: 7 dni dni

navadna -pepelasta plesen (Erysiphe do BBCH 89 (tipična 4500 do 7500g a.s./ha 1-6 škropljenj /
kumara polygoni), Alternaria barva polne zrelosti) najmanjši razmik 7-15
alternata f.sp. cucurbitacae Karenca: 7 dni dni

Pivo Nerazredčeno pivo v vsi užitni in -škodljivi polži in lazarji pasti za polže in lazarje na začetku pojavljanja nerazredčeno 1-5 tretiranj
pokritih pasteh za polže neužitni polžev
in lazarje posevki Uporaba na prostem. Karenca: ni
Opomba: Uporabo in natančnejša navodila za pripravo pripravkov iz osnovnih snovi pred pripravo in uporabo preverite v navodilih za uporabo, ki so
dostopna naspletni strani UVHVVR
(http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/fitofarmacevtska_sredstva/registracija_fitofarmacevtskih_sredstev/registracija_in_dovoljenja_
za_ffs/osnovne_snovi/)
UPORABA SREDSTEV ZA VARSTVO RASTLIN, KI SO DOVOLJENA ZA
UPORABO V EKOLOŠKI PRIDELAVI ZELENJADNIC

Po potrebi v rastni sezoni tudi v ekološki pridelavi uporabimo sredstva za varstvo rastlin.
Uporabimo sredstva, ki so dovoljena za ekološko kmetovanje v skladu z Uredbo Sveta (ES)
št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov
in Uredba Komisije (ES) št. 889/2008. Seznam sredstev za varstvo rastlin, katerih uporaba je
dovoljena v ekološki pridelavi v RS je objavljen na spletni strani MKGP, UVHVVR, na
naslovu: http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/FFS_sezn.asp?L=1&S=2&top=1.

Izvajalec ukrepov varstva rastlin mora biti za uporabo sredstev za varstvo rastlin ustrezno
strokovno usposobljen (potrdilo o znanju fitomedicine za izvajalca ukrepov varstva rastlin ali
prodajalca ali svetovalca). Varstvo rastlin mora izvajati skladno z dobro kmetijsko prakso
varstva rastlin, določbami Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (Uradni list RS, št. 83/2012),
Pravilnika o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev (Uradni list RS, št. 71/14), in
Pravilnika o integriranem varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi (Uradni list RS, št.
43/14).
Uporabo sredstev za varstvo rastlin in izvajanje metod varstva rastlin z nizkim tveganjem
mora izvajalec varstva rastlin sproti zapisovati v evidenco podatki o uporabi FFS v kmetijski
pridelavi. Evidenco mora shraniti skupaj z računi za nakup fitofarmacevtskih sredstev.

Za uporabo sredstev za varstvo rastlin se pridelovalec odloča na podlagi lastnih spremljanj

posevkov (vizualni pregledi, spremljanje škodljivcev s pomočjo barvnih lepljivih plošč,
feromonskih vab in podobno) ter na podlagi prognostičnih obvestil, ki jih za posamezne
kulture za vsako območje v Sloveniji izdaja Javna služba zdravstvenega varstva rastlin,
napovedi so dostopne tudi na spletnem naslovu: http://agromet.mkgp.gov.si/pp/. V pomoč pri
odločitvi pridelovalcem so tudi pragovi škodljivosti za posamezne škodljive organizme in
posamezne kulture. Za vse škodljive organizme pragovi škodljivosti niso znani.
Pred uporabo sredstev za varstvo rastlin je potrebno natančno prebrati navedbe na etiketi in v
navodilih za uporabo ter jih dosledno upoštevati.

Škodljivce lahko spremljamo s pomočjo atraktantov (feromonske vabe) ali barvnih lepljivih
plošč (foto: Iris Škerbot)

49
 Preglednica 10: Seznam sredstev za varstvo rastlin, katerih uporaba je dovoljena v ekološki
pridelavi zelenjadnic (na dan 18.12.2017):
Ime sredstva Za zatiranje odmerek karenca
aktivna snov (a.s.)
AGREE WG gosenic škodljivih metuljev na: 1 kg/ha ni potrebna
Bacillus thuringhiensis - vrtninah iz skupine plodovk (plodovke iz družine razhudnikovk in bučnice z
var. aizawai užitno in neužitno lupino), pridelovanih v zaščitenih prostorih
- listnatih in stebelnih vrtninah ter vrtninah iz skupine kapusnic, gomoljnic,
korenovk in stročnic, zeliščih in okrasnih rastlinah pridelovanih v zaščitenih
prostorih in na prostem,
- vrtninah iz skupine čebulnic pridelovanih na prostem.
AMYLO-X - zmanjševanje okužb z belimi gnilobami, solatno plesnijo, sivo plesnijo in bakterijsko 1,5-2,5 kg/ha ni potrebna
Bacillus amyloliquefaciens solatno gnilobo na solati in drugih solatnicah pri pridelavi na prostem in v
subsp. plantarum, sev zaščitenih prostorih,
D747 - zmanjševanje okužb s sivo plesnijo in paradižnikovo pepelovko na paradižniku,
jajčevcu in papriki pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih,
- zmanjševanje okužb s sivo plesnijo na bučevkah z užitno in neužitno lupino pri
pridelavi v zaščitenih prostorih.
- za zmanjševanje okužb z glivo Trichoderma aggressivum (»zelena plesen«) na 15 g/100 kg ni potrebna
gojenih gobah v zaprtih prostorih. komposta
AQ – 10 - pepelovk iz rodu Erysiphe na vrtninah pri pridelavi na prostem. 35 g/ha 24 ur
izolat M-10 glive
Ampelomyces quisqualis

BADGE WG -zmanjševanje okužb s krompirjevo plesnijo na krompirju pri pridelavi na prostem. 3 kg/ha 7 dni
baker v obliki bakrovega
okisklorida in baker v
obliki bakrovega
hidroksida
BIOTIP BAKROV - krompirjeve plesni na krompirju in paradižniku pri pridelavi na prostem. 4-5 l/ha 14 dni
FUNGICID PLUS
baker v obliki
trivalentnega bakrovega
sulfata
zaloge v uporabi do
30.06.2018
BIOTIP FLORAL -listnih uši, resarjev in rastlinjakovega ščitkarja na paradižniku, jajčevcu in solati 1,6 l/ha 3 dni
piretrin pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih, 1,18 l/ha (pridelava
-listnih uši, resarjev in rastlinjakovega ščitkarja na papriki in kumarah pri pridelavi solate v zaščitenih
v zaščitenih prostorih. prostorih)
BIO PLANTELLA -listnih uši, rastlinjakovega ščitkarja in resarjev na listnih vrtninah, navadni 100% 4 dni kumare,
FLORA KENYATOX kumari, navadnem fižolu, navadnem grahu, paradižniku pri pridelavi na prostem fižol, grah,
VERDE in v zaščitenih prostorih. paradižnik in
piretrin okrasne rastline
zaloge v uporabi do
01.07.2018 7 dni listne
vrtnine
CHAMP FORMULA 2 -zmanjševanje okužb z boleznimi, ki jih povzročajo glive iz rodu Phythophthora na 2,8 l/ha 3 dni (jajčevec,
FLO paradižniku in jajčevcu pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih, paradižnik za
baker v obliki bakrovega svežo uporabo)
hidroksida 10 dni (paradižnik
za predelavo)
-zmanjševanje okužb s kumarno plesnijo na bučnicah z užitno lupino (kumare, 2,8 l/ha 3 dni
kumarice za vlaganje, bučke) pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih,
-zmanjševanje okužb s čebulno plesnijo na čebuli, česnu in šalotki pri pridelavi na 2,8 l/ha 3 dni
prostem (MANJŠA UPORABA),
-zmanjševanje okužb z boleznimi, ki jih povzročajo glive iz rodu Peronospora na 2,8 l/ha 3 dni
fižolu, grahu, leči in volčjem bobu pri pridelavi na prostem (MANJŠA
UPORABA),
-zmanjševanje okužb z boleznimi, ki jih povzročajo glive iz rodu Phythophthora na 2,8 l/ha 7 dni
papriki pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA),
-bolezni, ki jih povzročajo glive iz rodu Phythophthora in drugih glivičnih bolezni ter 1,39-2,78 l/ha zagotovljena s
za zatiranje bakterijskih bolezni na primer iz rodu Pseudomonas na špargljih časom uporabe
pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA).
CHAMPION 50 WG -zmanjševanje okužb z boleznimi, ki jih povzročajo glive iz rodu Phythophthora na 2 kg/ha 3 dni (jajčevec,
baker v obliki bakrovega paradižniku in jajčevcu pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih, paradižnik za
hidroksida svežo uporabo)
10 dni (paradižnik
za predelavo)
-zmanjševanje okužb s kumarno plesnijo na bučnicah z užitno lupino (kumare, 2 kg/ha 3 dni
kumarice za vlaganje, bučke) pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih,
-zmanjševanje okužb s čebulno plesnijo na čebuli, česnu in šalotki pri pridelavi na 2 kg/ha 3 dni
prostem (MANJŠA UPORABA),

50
 -zmanjševanje okužb z boleznimi, ki jih povzročajo glive iz rodu Peronospora na 2 kg/ha 3 dni
fižolu in grahu pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA),
-zmanjševanje okužb z boleznimi, ki jih povzročajo glive iz rodu Phythophthora na 2 kg/ha 7 dni
papriki pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA).
COMPO BIO -za zmanjševanje številčnosti populacije polžev lazarjev in slinarjev na vrtninah, 50 kg/ha ni potrebna
SREDSTVO PROTI krompirju in zeliščih pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih.
POLŽEM
železov (III) fosfat
COSAN -pepelovke bučnic na bučnicah z užitno in neužitno lupino ( kumarah, bučah, 5-7,5 kg/ha 3 dni
žveplo bučkah, dinjah in lubenicah) pri pridelavi na prostem (stransko deluje tudi na
pršice),
-pepelovk na plodovkah ( papriki, paradižniku in jajčevcu) pri pridelavi na 5-8 kg/ha 3 dni
prostem (stransko deluje tudi na pršice),
-grahove pepelovke na grahu pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA). 4-5 kg/ha 7 dni
CUPRABLAU Z 35 WG -zmanjševanje okužb s krompirjevo plesnijo na krompirju pri pridelavi na prostem, 2,1 kg/ha 14 dni
baker v obliki bakrovega -zmanjševanje okužb s paradižnikovo plesnijo na paradižniku in jajčevcu pri 1,6 kg/ha zagotovljena s
oksiklorida pridelavi na prostem, časom uporabe
-zatiranje bakterijskih bolezni iz rodu Pseudomonas in Xanthomonas na paradižniku 1,6 kg/ha zagotovljena s
in jajčevcu pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA), časom uporabe
-kumarne plesni, kumarnega ožiga in bakterijskega ožiga na bučnicah z užitno 1,5 kg/ha 3 dni (bučnice z
lupino (kumare, kumarice za vlaganje, bučke) in bučnicah z neužitno lupino užitno lupino)
(buče, melona, lubenice) pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA), 7 dni (bučnice z
neužitno luino)
-čebulne plesni na čebuli, česnu, šalotki in spomladanski čebuli pri pridelavi na 1,5 kg/ha 3 dni
prostem (MANJŠA UPORABA),
-solatne plesni, črne listne pegavosti, solatne pegavosti, plesni, pegavosti, 1,5 kg/ha 7 dni
bakterijskih bolezni iz rodu Xanthomonas in bakterijske solatne gnilobe na solati,
motovilcu, endiviji, kreši, špinači, posevkih mladih listov ter poganjkov vrtnin,
ki se pobirajo do fenofaze 8. pravega lista čebuli pri pridelavi na prostem
(MANJŠA UPORABA),
-fižolovega ožiga, grahove plesni, fižolove plesni, grahove pegavosti, vdrte bobove 0,66-1,5 kg/ha 3 dni
pegavosti na fižolu, grahu in bobu za sveže zrnje in stročje pri pridelavi na
prostem (MANJŠA UPORABA).
CUPRABLAU Z 35 WP -zmanjševanje okužb s krompirjevo plesnijo in črno listno pegavostjo krompirja na 3 kg/ha 14 dni (krompir)
baker v obliki bakrovega krompirju in paradižniku pri pridelavi na prostem, 10 dni (paradižnik
oksiklorida za predelavo)
3 dni (paradižnik
za svežo uporabo)
-čebulna plesen in česnova ( čebulna) rja na čebuli, šalotki in česnu pri pridelavi 1,8 kg/ha 3 dni
na prostem (MANJŠA UPORABA),
-grahove plesni na grahu in fižolu (svež, s stroki ali brez strokov) pri pridelavi na 1,5 kg/ha 3 dni
prostem (MANJŠA UPORABA),
-kumarne plesni in bakterijskega ožiga bučnic na bučnicah z užitno lupino 1,5 kg/ha 3 dni
(kumare, kumarice za vlaganje in bučke) pri pridelavi na prostem (MANJŠA
UPORABA).
CUPRABLAU Z 50 WP -fižolove rje in fižolovega ožiga na fižolu in grahu (svež, s stroki ali brez strokov) 0,8-1,5 kg/ha 3 dni
baker v obliki bakrovega pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA).
oksiklorida
CUPRABLAU Z - grahove plesni na grahu in fižolu (svež, s stroki ali brez strokov) pri pridelavi na 1,5 kg/ha 3 dni
ULTRA WP prostem (MANJŠA UPORABA).
baker v obliki bakrovega
oksiklorida
CUPROXAT -zmanjševanje okužb s kumarno plesnijo na bučnicah z užitno lupino (kumare, 5,3 kg/ha 3 dni
baker v obliki kumarice za vlaganje in bučke) pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih,
trivalentnega bakrovega -zmanjševanje okužb s čebulno plesnijo na čebuli, česnu in šalotki pri pridelavi na 5,3 kg/ha 3 dni
sulfata prostem (MANJŠA UPORABA),
-zmanjševanje okužb bolezni, ki jih povzročajo glive iz rodu Peronospora na fižolu 5,3 kg/ha 3 dni
in grahu pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA),
-zmanjševanje okužb s paprikino plesnijo na papriki pri pridelavi na prostem in v 5,3 kg/ha 7 dni
zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA),
DELFIN WG gosenice škodljivih metuljev na:
Bacillus thuringhiensis -plodovkah iz družine razhudnikovk in bučnicah z užitno in neužitno lupino pri 0,75 kg/ha ni potrebna
var. kurstaki pridelavi v zaščitenih prostorih,
- kapusnicah pri pridelavi na prostem. 0,5 kg/ha
FERRAMOL -polžev na vrtninah pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih 50 kg/ha ni potrebna
železov (III) fosfat
KOCIDE 200 -paradižnikove plesni na paradižniku pri pridelavi na prostem, 2 kg/ha 3 dni (paradižnik
baker v obliki bakrovega za svežo uporabo)
hidroksida
-bakterijskih bolezni iz rodu Pseudomonas na paradižniku pri pridelavi na prostem 2 kg/ha 10 dni (paradižnik
in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA), za predelavo)
-krompirjeve plesni in bakterijskih bolezni iz rodi Pseudomonas na jajčevcu pri 2 kg/ha 3 dni
pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA),
KUMULUS DF -pepelovke bučnic na bučnicah z užitno in neužitno lupino (kumarah, bučah, 5-7,5 kg/ha 3 dni

51
žveplo bučkah, dinjah in lubenicah) pri pridelavi na prostem (stransko deluje tudi na
pršice),
-pepelovk na plodovkah (papriki, paradižniku in jajčevcu) pri pridelavi na 5-8 kg/ha 3 dni
prostem (stransko deluje tudi na pršice).
LASER 240 SC -zmanjševanje številčnosti populacije cvetličnega in tobakovega resarja na 0,4 l/ha 3 dni
spinosad paradižniku, papriki in jajčevcu pri pridelavi na prostem,
-gosenic sovk iz rodu Spodoptera in zmanjševanje številčnosti populacije cvetličnega 0,4-0,5 l/ha 3 dni
resarja na kumarah, bučkah, dinjah in lubenicah pri pridelavi na prostem,
-gosenic južne poldovrtke in cvetličnega resarja na solati in špinači pri pridelavi na 0,3 l/ha 14 dni
prostem,
-zmanjševanje številčnosti populacije tobakovega resarja na čebuli in poru pri 0,45 l/ha 3 dni
pridelavi na prostem,
-zmanjševanje številčnosti populacije cvetličnega resarja na kapusnicah pri pridelavi 0,4 l/ha 3 dni
na prostem,
-koloradskega hrošča na krompirju pri pridelavi na prostem. 0,2 l/ha 7 dni
LEPINOX PLUS -za zmanjševanje napada škodljivih gosenic metuljev na: brokoliju, ohrovtu, 1 kg/ha ni potrebna
Bacillus thuringhiensis glavnatem zelju, kitajskem kapusu, brstičnem ohrovtu, repi, redkvi, solati,
var. kurstaki cikoriji, endiviji, radiču, motovilcu, špinači, blitvi, kardiju, zeleni, koromaču,
peteršilju, baziliki, grahu, fižolu, bučah, bučkah, dinjah, lubenicah,
paradižniku, papriki in jajčevcu pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih.
MICROTHIOL SC -pepelovke bučnic na bučnicah z užitno (bučkah, kumaricah za vlaganje) in 5-7,5 kg/ha 3 dni
žveplo bučnicah z neužitno lupino ( melonah, lubenicah in bučah) pri pridelavi na
prostem (MANJŠA UPORABA),
-grahove pepelovke na grahu pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA). 5 kg/ha 7 dni
MICROTHIOL -pepelovke bučnic na bučnicah z užitno in neužitno lupino (kumarah, bučah, 5-7,5 kg/ha 3 dni
SPECIAL bučkah, dinjah in lubenicah) pri pridelavi na prostem (stransko deluje tudi na
žveplo pršice),
-pepelovk na plodovkah (papriki, paradižniku in jajčevcu) pri pridelavi na 5-8 kg/ha 3 dni
prostem (stransko deluje tudi na pršice).
NATURALIS -delno zatiranje ščitkarjev, resarjev, navadne pršice in strun na paradižniku, papriki 1,5-3 l/ha ni potrebna
Beauveria bassiana, soj in jajčevcu pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih,
ATCC 74040 -delno zatiranje ščitkarjev, resarjev in navadne pršice na kumarah, bučah, bučkah, 1,5-2 l/ha
dinjah in lubenicah pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih,
-delno zatiranje uši na solati, endiviji in radiču pri pridelavi na prostem in v 1 l/ha
zaščitenih prostorih,
-delno zatiranje ščitkarjev na fižolu in stročjem fižolu pri pridelavi na prostem in v 1,5 l/ha
zaščitenih prostorih,
-delno zatiranje kapusovega ščitkarja na cvetači in brokoliju pri pridelavi na 1,5 l/ha
prostem in v zaščitenih prostorih,
-delno zatiranje strun na krompirju pri pridelavi na prostem. 3 l/ha
NEEMAZAL – T/S -zmanjševanje populacije mladih ličink koloradskega hrošča na krompirju pri 2,5 l/ha 4 dni
azadirahtin pridelavi na prostem,
-nekaterih sesajočih in grizočih žuželk ter listnih zavrtalk, za zmanjševanje 3 l/ha 7 dni
populacije resarjev, zelene krompirjeve uši in listnih uši na špinači in njej sorodnih
vrstah pri pridelavi na prostem,
-nekaterih sesajočih in grizočih žuželk ter listnih zavrtalk, za zmanjševanje 3 l/ha 3 dni
populacije resarjev in listnih uši na zelju, ohrovtu in brstičnem ohrovtu pri
pridelavi na prostem,
-nekaterih sesajočih in grizočih žuželk ter listnih zavrtalk ter za zmanjševanje 2-3 l/ha 3 dni
populacije resarjev, škržatov in listnih uši na bučnicah z užitno in neužitno lupino,
paradižniku in jajčevcih pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih ter na
papriki pri pridelavi v zaščitenih prostorih,
-nekaterih sesajočih in grizočih žuželk ter listnih zavrtalk, za zmanjševanje 3 l/ha 14 dni
populacije resarjev, škržatov in listnih uši na zeliščih za svežo uporabo (z izjemo
drobnjaka) in zdravilnih zeliščih (za sušenje listov) pri pridelavi na prostem in v
zaščitenih prostorih.
NORDOX 75 WG -krompirjeve plesni na paradižniku in jajčevcu pri pridelavi na prostem in v 1 kg/ha 3 dni (jajčevec,
baker v obliki bakrovega zaščitenih prostorih, paradižnik za
oksida svežo uporabo)

10 dni (paradižnik
za predelavo)
-črne listne pegavosti krompirja in ožigov, ki jih povzročajo glive iz rodov 0,7-1,6 kg/ha 3 dni
Colletotrichum in bakterije iz rodov Pseudomonas in Xanthomonas na jajčevcu pri
pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA).
OVITEX -uši na krompirju pri pridelavi na prostem. 15 l/ha ni potrebna
parafinsko olje
PEPELIN -pepelovke bučnic na bučnicah z užitno in neužitno lupino (kumarah, bučah, 5-7,5 kg/ha 3 dni
žveplo bučkah, dinjah in lubenicah) pri pridelavi na prostem (stransko deluje tudi na
pršice),
-pepelovk na plodovkah (papriki, paradižniku in jajčevcu) pri pridelavi na 5-8 kg/ha 3 dni
prostem (stransko deluje tudi na pršice),
-grahove pepelovke na grahu pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA). 4-5 kg/ha 7 dni
PRESTOP -padavice sadik, koreninske gnilob in sive plesni na sejančkih in sadikah vrtnin, 0,5% ni potrebna

52
Gliocladium catenuatum zelišč ter potaknjencev zelišč pri pridelavi v zaščitenih prostorih,
(rasa J1446) -črne stebelne gnilobe na vrtninah in zeliščih pri pridelavi v zaščitenih prostorih . največ 10 kg/ha ni potrebna
PRORADIX -delno zmanjša širjenje patogenov v tleh, predvsem bele noge na krompirju. 2g/100 kg gomoljev ni potrebna
Pseudomonas sp. sev (tretiranje gomoljev
DSMZ 13134 semenskega
krompirja tik pred
sajenjem)
60g/ha (tretiranje v
času sajenja na
prostem)
RAPTOL -listnih uši in drugih sesajočih in grizočih žuželk na kolerabici pri pridelavi na 6 l/ha 3 dni
KONCENTRAT prostem in v zaščitenih prostorih,
olje navadne ogrščice + -koloradskega hrošča na krompirju pri pridelavi na prostem. 8 l/ha
piretrin
RAPTOL -listnih uši, pršic prelk, resarjev, koloradskega hrošča, ščitkarjev in kaparjev na 10-20 l/ha 3 dni
KONCENTRAT (star) vrtninah in krompirju pri pridelavi na prostem.
olje navadne ogrščice +
piretrin
zaloge v uporabi do
06.02.2019
SERENADE ASO -za zmanjševanje okužb s črno listno pegavostjo in pepelovko kobulnic na korenju 8 l/ha ni potrebna
Bacillus subtilis QST 713 pri pridelavi na prostem,
-zmanjševanje okužb s sivo plesnijo in za zatiranj bele gnilobe na solati pri pridelavi
na prostem,
-zmanjševanje okužb s sivo plesnijo in alternarijami na paradižniku, papriki in
jajčevcih pri pridelavi na prostem,
-zmanjševanje okužb s sivo plesnijo na paradižniku, papriki in jajčevcih pri
pridelavi na zaščitenih prostorih,
-sive plesni in bele gnilobe na endiviji, cikoriji, radiču, špinači in blitvi pri
pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA),
-sive plesni in bučne pepelovke na bučah, lubenicah, dinjah, bučkah in kumaricah
za vlaganje pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA
UPORABA),
-alternarije in bele gnilobe na podzemni kolerabi, gojenih rastlinah iz družine
redkev (črna redkev, kitajska redkev, redkvica in podobne varietete),
pastinaku, repi, topinamburju, sladkem krompirju, gomoljni zeleni, belem
korenu, hrenu in rdeči pesi pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA),
-sive plesni, alternarije in bele gnilobe na špargljih pri pridelavi na prostem
(MANJŠA UPORABA),
-sive plesni čebulnih listov na spomladanski čebuli pri pridelavi na prostem in v
zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA),
-sive plesni, bele gnilobe solate, alternarije in pepelovke na zeliščih pri pridelavi na
prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA)
THIOVIT JET -pepelovke bučnic na bučnicah z užitno in neužitno lupino (kumarah, bučah, 5-7,5 kg/ha 3 dni
žveplo bučkah, dinjah in lubenicah) pri pridelavi na prostem (stransko deluje tudi na
pršice),
-pepelovk na plodovkah (papriki, paradižniku in jajčevcu) pri pridelavi na 5-8 kg/ha 3 dni
prostem (stransko deluje tudi na pršice),
-pepelovk na brokoliju, brstičnem in listnem ohrovtu, kitajskem kapusu in 2-4 kg/ha zagotovljena z
kolerabici namenjeni pridelavi semena pri pridelavi na prostem (MANJŠA načinom uporabe
UPORABA)
-pepelovk na radiču (vitlofu) pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA). 2-4 kg/ha 3 dni
-pepelovk na zeliščih in pepelovke kobulnic na peteršilju za koren pri pridelavi na 3 kg/ha 3 dni
prostem (MANJŠA UPORABA).
Valentin EKO insekticid -listnih uši, rastlinjakovega ščitkarja in resarjev na listnih vrtninah, navadni 100% 3 dni kumare,
iz naravnega piretrina - kumari, navadnem fižolu, navadnem grahu, paradižniku in okrasnih rastlinah fižol, grah,
R pri pridelavi na prostem in v zaščitenih prostorih. paradižnik in
piretrin okrasne rastline
zaloge v uporabi do
01.07.2018 7 dni listne
vrtnine
VINDEX 80 WG -pepelovke bučnic na bučnicah z užitno in neužitno lupino (kumarah, bučah, 5-7,5 kg/ha 3 dni
žveplo bučkah, dinjah in lubenicah) pri pridelavi na prostem (stransko deluje tudi na
pršice),
-pepelovk na plodovkah (papriki, paradižniku in jajčevcu) pri pridelavi na 5-8 kg/ha 3 dni
prostem (stransko deluje tudi na pršice),
-grahove pepelovke na grahu pri pridelavi na prostem (MANJŠA UPORABA). 4-5 kg/ha 7 dni
VITISAN -pepelovke motovilca in pepelovke bučnic na motovilcu in endiviji pri pridelavi na 3 kg/ha 1 dan
kalijev hidrogen karbonat prostem in v zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA),
-vijoličaste pegavosti špargljev na špargljih pri pridelavi na prostem (MANJŠA 3 kg/ha
UPORABA),
-paradižnikove pepelovke na paradižniku pri pridelavi na prostem in v zaščitenih 1,5-3 kg/ha
prostorih (MANJŠA UPORABA),
-pepelovke bučnic na bučnicah z užitno in z neužitno lupino (kumare, kumarice 1,5-3 kg/ha

53
 za vlaganje, bučke, buče, dinje in lubenice) pri pridelavi na prostem in v
zaščitenih prostorih (MANJŠA UPORABA),
-pepelovk iz rodu Erysiphe na zeliščih pri pridelavi na prostem in v zaščitenih 3 kg/ha
prostorih (MANJŠA UPORABA).

Opomba: Ker se registracije fitofarmacevtskih sredstev spreminjajo je potrebno pred uporabo

sredstev za varstvo rastlin, vedno PREVERITI, ali so ta sredstva registrirana za uporabo za
kulturo na kateri želimo sredstvo za varstvo rastlin uporabiti in za škodljiv organizem s
katerim imamo težave. Registracijo preverimo na etiketi oziroma navodilu za uporabo
oziroma v Seznamu registriranih FFS v RS (dostopen na spletnem naslovu:
http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/index.htm). Seznam sredstev za varstvo rastlin, ki so
dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi je dostopen na spletnem naslovu:
http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/FFS_sezn.asp?L=1&S=2&top=1.

Pripravili:
Miša Pušenjak, KGZS-Zavod Maribor
Mag. Iris Škerbot, KGZS-Zavod Celje
Tončka Jesenko, KGZS
Natalija Pelko, KGZS-Zavod Novo mesto
Breda Vičar, KGZS-Zavod Murska Sobota
Robert Golc, KGZ-Zavod Kranj
Igor Škerbot, KGZS-Zavod Celje

Viri:

Bavec M. in sodelavci (2009): Sredstva in smernice za ekološko kmetijstvo, FKBV in Inštitut

za ekološko kmetijstvo, Maribor 2009

Lešnik M. 2007.Tehnika in ekologija zatiranja plevelov. Ljubljana, Kmečki glas, 243 str.

Maceljski M., Cvjetković B., Ostojić Z., Igrc Barčić J., Pagliarini N., Oštrec L., Čizmić I.
1997. Zaštita povrća od štetočinja (štetnika, uzročnika bolesti i korova). Zagreb, Znanje, d.d.
436 str.

Mihelič, R. in sod. Smernice za strokovno utemeljeno gnojenje. Ministrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehrano, 2010.

Milevoj, L. (2011): Biotično zatiranje škodljivcev v zavarovanih prostorih

Pravilnik o biotičnem varstvu rastlin. Uradni list RS, št. 45/2006

Schmid O., Henggeler S. 2012. Biologischer Pflanzenschutz im Garten. Stuttgart. Eugen

Ulmer, 317 str.

Seznam FFS, dovoljenih v ekološki pridelavi.

http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/FFS_sezn.asp?L=1&S=2&top=1 (18.12.2017)
54
Seznam snovi, ki so dovoljene kot osnovne snovi v skladu z Uredbo (EC) 1107/2009.
http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/fitofarmacevtska_sredstva/registracija_fitofar
macevtskih_sredstev/registracija_in_dovoljenja_za_ffs/osnovne_snovi/ (18.12.2017)

Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev.

http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/index.htm (18.12.2017)

Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2017, MKGP, Ljubljana, 124
str.

Urek, G in sod. (2013): Temeljna načela dobre kmetijske prakse varstva rastlin in varne rabe
fitofarmacevtskih sredstev

Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin. Uradni list RS, št. 62/2007

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu rastlin. Uradni list RS,
št. 36/2010

55